Anton Novačan - Pesnik
(Prispevki za ocenitev njegovega celotnega literarnega dela)
Spisal Bruno Hartman
(leto 1954)
*
Soha dr. Antona Novačana kiparja Franceta Goršeta
Po nastopu moderne se je v slovenski literaturi pojavila vrsta pesnikov in pisateljev, ki so bili tematično, oblikovno in izrazno več ali manj odvisni iz četverice modernistov. Imenujemo jih dediče moderne. Dele se v dve skupini: prva združuje tiste, ki so začeli ustvarjati v času, ko sta Cankar in Župančič šele zorela v svoje najboljše ustvaritve in je bilo Kettejevo in Murnovo delo še tako sveže in novo, da je preokrenilo razvoj našega pesništva; drugo skupino pa tvorijo oni, ki so začeli pisati okoli leta 1910. Značilno za prve je, da so, kljub nesporni navezanosti na moderno, do neke mere samostojnejši kot drugi, ki jih je Župančičeva sila zgrabila v svojem višku. V prvo skupino spada Anton Novačan, ki je bil, pisatelj, pesnik in dramatik. Njegovo delo je zanimivo, a do sedaj še ni bilo podrobno kritično pregledano in ocenjeno. V pričujočem delu si hočemo ogledati samo njegovo pesništvo.
Glavna ovira za pretres Novačanovega pesniškega opusa je bilo menda dejstvo, da svojih pesmi ni zbral in izdal v posebni zbirki, ampak so razmetane po najrazličnejših publikacijah. Pri svojem pregledu se omejujem na Novačanovo ustvarjanje pred drugo svetovno vojno, od povojnih pa samo na dostopne objave, ki so pomembne za umevanje prejšnjega dela (Sploh pa ne upoštevam njegove pesniške zbirke
Peti evangelij, ki jo je izdal kod »emigrant« v Trstu in ki je nisem mogel dobiti v roke).
Naš namen bo torej slediti in pregledati Novačanovo pesniško ustvarjanje, njegov razvoj tja do izbruha druge svetovne vojne, ga skušati oceniti in mu določiti mesto v slovenski poeziji.
O Novačanu doslej ni bilo dosti pisanega. Obsežnejših študij o njem ni, kritike so obravnavale le njegovo prozo in dramatiko. Tudi oznake njegovega dela v slovenskih pregledih se tičejo skoro izključno proze in dramatike. Anton Slodnjak v »Pregledu slovenskega pesništva« (1934, 441-443) sumarično ocenjuje Novačanovo delo, a posebej o njegovi poeziji ne govori. Dr. Ivan Grafenauer ga v »Kratki zgodovini slovenskega slovstva« (1920) sploh ne omenja, dasiravno našteva ostale dediče moderne.
France Koblar je v članku »Slovenska književnost v zadnjih desetih letih« v knjigi Slovenci v desetletju 1918-1928, 656 spregovoril prav na kratko o njem. Po njegovim bi ga lahko primerjali s smerjo »pesnika Pavla Golie tuji svet in lahkotna domačnost široka iskrenost osebnih izpovedi in bolečine človeštva se disharmonično družijo v vsakdanji pesniški izrazi.«
Isti znanstvenik v SBL, 205 [1], piše o Novačanu pesniku, da njegove pesmi »kažejo bohemsko svobodnega popotnika in upornika naperjenega z literarno in življenjsko ironijo«. Nato svojo izjavo podkrepljuje z navedbo nekaterih pesmi: Razbojnik, Po nevihti, Litanije spoznavalcev, Očetu , Sveti se, sveti Jeruzalem . V splošnem pa sodi, da je Novačanovo delo »v precejšnji meri izraz osebnega temperamenta, zato spaja v sebi romantično avanturističnost in naturalistično vitalnost, romantičnost ga razvname v duhovno uporništvo, naturalizem ga veže na zakone nagonskega človeka«.
Rajko Ložar, pisec uvoda v »Slovensko sodobno liriko« (1933) ga niti ne omenja, medtem ko je Anton Vodnik, urednik izbora, vanj vključil le njegovo pesem Oče Mrak. Vsekakor je treba v tem videti neskladnost sodelavcev v ocenjevanju istega pesnika. Anton Vodnik piše v pojasnitvi k izboru, da bi se dalo število pesmi manj pomembnih pesnikov, in med šteje tudi Novačana - »prav tako nekoliko zmanjšati kakor zvečati, ne da bi se podoba sodobne slovenske lirike bistveno spremenila«. Kritik Josip Vidmar v oceni »Slovenske sodobne lirike« v Sodobnosti 1934 daje prav Vodnikovemu izboru, s čimer se opredeljuje tudi za Vodnikovo ovrednotenje Novačanovega pesništva.
Anton Ocvirk Novačana v »Pregledu povojne slovenske književnosti« v LZ 1938 ne omenja niti kot pisatelja nikar kot pesnika.
V »Pregledu slovenskega slovstva« Marije Boršnikove iz leta 1948 je označen samo kot sopotnik moderne.
Morda iz političnih morda ali iz estetskih razlogov ga nista upoštevala v zbirki »Lirika v času moderne« (Klasje 1952) njena urejevalca Lino Legiša in Lily Novy.
Stanko Janež ga v »Pregledu zgodovine jugoslovanskih književnosti« (1953) ocenjuje s prestilizirano Koblarjevo oznako iz SBL.
Od Koblarjeve oznake je tehtnejša Slodnjakova. Novačan je po njej slovstveni sorodnik in učenec Vladimirja Levstika, sicer pa »ena najtipičnejših osebnosti polpreteklega slovstvenga življenja. Njegovo globoko poetično čustvo in nevsakdanja ustvarjalno silo moti toliko sekundarnih vplivov, da se ne more prikopati do popolne umetnine, čeprav se ji mnogokrat na las približa«. Slodnjak mu očita nepretehtano, vročekrvno zunanjo gesto, površno psihološko presojo, ki da misli preveč na zunanji učinek, kar večkrat povzroči, da se delo sprevrže v karikaturo, namesto v tragiko. Sicer pa je po Slodnjakovem mnenju artistični element v Novačanu težji kot v Levstiku.
Po povedanem je treba sklepati, da so si maloštevilni ocenjevalci, bodisi da so sodbo zapis ali jo molče izrekli s svojimi pesniškimi izbori, v glavnem edini, da Novačan ni pesnik, ki bi ga bilo treba upoštevati kod važen člen v razvoju slovenske poezije. Oviro za to vidijo v dejstvu, da se kljub svojim umetniškim dispozicijam ni umetniško izrazil, pri čemer ga je oviral predvsem pomanjkljivi čut za notranje ravnovesje umetnine.
Novačan je začel objavljati svoje prve pesmi v hrvaških dijaških listih, ko je po ponesrečeni četrti šoli zapustil leta 1903 celjsko gimnazijo in odšel v Zagreb. Njegova prva pesem »Vse je strto« je izšla v listu »Naša snaga«. Sodeloval je s slovenskimi prispevki tudi pri »Hrvatskom Djaku«, listu naprednega hrvaškega dijaštva, bil pa je tudi med ustanovitelji listov »Sotla« in »Grič«, za katere je prav tako prispeval slovenska dela.
Za pregled začetkov njegovega pesniškega razvoja, bomo razčlenili pesmi, ki jih je objavljal od 1905-1913 (v SLB, 205 je zadnja letnica (1911) napačna) v Ilustrovanem narodnem koledarju, ki je izhajal v Celju in ga je urejeval do leta 1912 Novačanov bivši profesor slovenščine na celjski slovenski gimnaziji dr. Anton Dolar. Zdi se, da je ta precej vplival nanj in ga navdušil za slovstveno delo.
Na novo se je pojavil po kratkem presledku leta 1915 v Slovanu, a le z eno pesmijo.
Leta 1917 se je prvič oglasil v LZ [2], v katerem je objavljal pesmi s presledki v letih 1921, 1922, 1926 do 1927, ko je kot pesnik utihnil. Štiri pesmi je objavil leta 1918 in 1919 tudi Književni jug, kateremu je bil slovenski sourednik. Tri pesmi je prinesel tudi njegov politični list Naša vas (1922).
Po objavi Hermana Celjskega v LZ 1928 se Novačan ni več oglasil, dokler ni v mariborskih Obzorjih leta 1938 objavil dveh pesmi iz cikla »Večeri ob Nilu« (nastalega 1933. leta), dokaz, da je ta čas vendarle ustvarjal.
Njegovih objavljenih pesmi izpred druge svetovne vojne resda ni veliko, ali vendar se da iz njih izluščiti jedro njegovega pesniškega ustvarjanja.
Tematika Novačanovih pesmi se v bistvu nič ne razlikuje od tematike moderne in njenih sopotnikov. Čas pred prelomom stoletij označuje polom pozitivizma in ponovni vznik idealističnih filozofskih sistemov. Takšen je odražal zapletenost družbenih odnosov usihajoče meščanske družbe. Ljudje so iskali notranje umiritve in se zatekali v misticizem, v katerem so skušali najti oporo za svoje notranje življenje, drugi so se skušali opreti nase in živeti neodvisno življenje Nietzschejeva nadčloveka, s prezirom do ostalih ljudi. Med tem dvema skrajnostma je bilo mnogo nihanja in iskanja. Le tretja skupina se je utrjevala v spoznanju revolucionarne sile delavskega gibanja, ki je nakazovala novo življenje človeške družbe.
V slovenski literaturi se je to nemirno valovanje pojavilo sicer kasneje na Zahodu, a je zakasnelo zaneslo temveč drgetavice med slovensko umništvo.
V tem vzdušju tematika mladih in v nove čase zročih ustvarjalcev ni mogla biti kaj različna. Spreminjala se je lahko samo v zornih kotih, ki so nastajali zaradi svetovnonazorskih in psiholoških razlik. Odločilna za uspeh je bila lahko samo pesniška moč, ki je snov oblikovala in pritegnila k sebi druge, slabotnejše.
Novačanov razvoj je, kakor bomo videli, do neke mere podoben razvoju sopotnikov moderne. Ko pa se je ob njej oplodil in zorel kod človek, se je tematično in izrazno pridružil glavnemu toku. Po prvi svetovni vojni je zadržal v sebi nekatere pozitivne lastnosti popretekle smeri in tako naskočil splošno zmedo v slovenski družbi.
Tematično bi lahko njegove pesmi razdelili na refleksivno liriko v svetu, njegovih zakonih, človeku, odnosu človeka do sveta in družbe, in razpoloženjsko ter ljubezensko liriko. Te tematične skupine razodevajo seveda različne odtenke, ki se spreminjajo z razvojem Novačanove miselnosti.
Pesmi mladostne dobe – od leta 1907, ko je bil star 19 let – izpričujejo še mladeniško, postpuberteno, močno romantično potezo. Misel na smrt, plahno izjavljanje ljubezni, strti smoter, vse to nam kaže prav nasprotno podobo kot pesnikova kasnejša leta. Ne bi se dalo reči, da je umirjenost bila osnovna črta njegovega takratnega življenja saj njegov avanturistični beg v Srbijo v peti šoli temu zadosti nasprotuje. Njegov nagon po izrazu se je pač sprostil le v tišjih razpoloženjih.
Bolj ko je Novačan zorel, spoznaval svet, se je kot kmetski sin potikal po raznih hrvaških gimnazijah, bolj ko je spoznaval miselni svet po „fin de sielcu“, bolj je začel prevladovati njegov drugi prav nasprotni pol – želja po spopadu s svetom, želja po boju in zmagi, želja po uveljavljanju svoje osebnosti. Ta proces se začenja krepkeje oblikovati po letu 1908, ko je maturiral na varaždinski gimnaziji in ko je odšel študirat v Prago, München, Pariz in Moskvo. Proces je pospeševal splošni položaj v slovenskem miselnem svetu, brezobziren boj za uveljavljanje svojih misli, samozavestno prepričanje v svojo duhovno moč. Cankar je rušil Potemkinove vasi našega celokupnega narodnega življenja in se ob tem zavedal svoje moči. Župančič se je vse bolj zavedal svoje umetniške superiornosti in se v njegovem imenu začel čutiti kot bard Slovencev. Cela vrsta mladih ljudi je poskušala isto in eden najznačilnejših, najglasnejših hkrati pa najbolj izumetničenih predstavnikov je bil Vladimir Levstik. Boj brez prestanka je rodil tudi ironijo in sarkazem, ki sta bila njihovo najmočnejše orožje. Pri nas sta ga sukala s pridom predvsem Cankar, a tudi Župančič, zato je njun vpliv na posnemovalce v tem pogledu izredno močan. Novačan je to nujno potezo močno izrabil.
Nejasnost v svetovnonazorskih vprašanjih je zanesla zmedo tudi med odnose do religije. Pozitivistična znanost je vse bolj podirala dogmatičnost, Cerkev je v vrtincu protislovij propadajoče družbe izgubljala svoj vpliv. Ljudje so se obrnili od starega boga in iskali novega. (Primerjaj moderniste!). Med njimi je bil tudi Novačan.
Ta dva osnovna elementa, tesno povezana z etičnim uravnavanjem tvorita osnovo Novačanovega pesniškega dela.
Iskanje boga ga zaposluje vse življenje in ga ne umiri. Iz njegovih pesmi je razvidno, da je iskal odgovora v najrazličnejših verskih sistemih tja do deizma. Od vseh odklanja najodločnejše katolicizem zaradi njegove družbene vloge. Vse kar je katoliškega, je zanj zlagano, katolik mu je sinonim za licemerneža:
» ...... še kakor katolik ves licemeren
za greh se kesal in zopet lagal ...... «
(Ob nevihti)
Katoliški Cerkvi pripisuje krivdo, da je slovenski narod zaostal:
» ...... še krona Habsburga nas teži
in škornji Tomaža Hrena ...... «
(Sveti se, sveti Jeruzalem )
» ...... Saj ima Ljubljana kloštre in kanale,
parazite črne, velike in male ...... «
(Ljubljanski feuilleton)
Največ notranjih bojev mu povzroča neskladje med vero in razumom, vprašanje o poslednjih skrivnostih življenja. Iz te tesnobe se rešuje v ateizem, v enačenje sebe z bogom. Včasih svojo neuravnovešenost skuša prevpiti z naravnost samozadovoljno blasfemijo:
»Mi ki smo v svaji s Teboj, Gospod
postopači duha, obupni, brezciljni skrunilci imena Tvojega ......
In še to vprašanje, Gospod, Gospod,
čemu nam volja, ko ni naš svet,
čemu prekletstvo naših kratkih let,
ko nam trga vero razum?«......
Svojo skepso je mojstrsko izrazil v pesmi Očeta, v kateri se obrača k spominu umrlega očeta:
»Kje si, moj stari volk
Ali astralno telo svobodno v brezmejnem vsemirju
blaženi duha v skrivnosti vesoljne luči,
vedno vseviden, vseveden, z vsem eden?
Ali pri Jezusu in pri Mariji gori v nebesih,
kjer Ti strežejo angeli in Te Bog Oče pohvali
v družbi očakov včasi za modro besedo?
Ali res le votla črepinja, trohneča v materi zemlji,
s črnim križcem med prsti, svoje vere znamenjem,
prah iz prahu in bitje samo še v mojem spominu?...«
V Zimskem večeru II sarkastično izpoveduje s podobo, kako se po smrti pregovarja z Jehovo, da je bistvo boga, biti sam sebi namen.
Po prvi svetovni vojni se začne Novačan močneje oglašati želja po popolni notranji umerjenosti in neodvisnosti od slehernih dogem, želja po neposrednem spoju z vesoljstvom. Občutek notranjega veselja v domisleku, da je dosegel to stanje, mu navdihne pesem To (LZ 1927):
» ...... Kjer duša počiva, v brezčasju pozabi telo,
grehov obvezana čista globoka bela,
širi se v sladkem brezmejnem to,
duša moja vesela!«
Kako nestalno je bilo takšno občutje, nam dokazuje pesem Egiptovska Slovenka, ki je nastala le nekaj let kasneje, v kateri znova za spoznanjem vesoljstva in njegovega urejevalca:
» ...... O zvezda modrosti v neskončnem,
ti moraš sijati nekje –
o naj te duša blodna
v poslednjem spoznanju uzre.«
Uporništvo, ki se začne v Novačanovih pesmih javljati po letu 1918 (Sodni dan) sprva šele s tem, da se pesnik upre svoji lastni sanjavosti in melanholičnosti, se razžari v uporništvo proti družbi, bogu in posameznikom (Na grobu Napoleonovem). Raste iz meščanskodemokratične miselnosti, ki si jo je lahko utrdil v času, ko je živel v Parizu in spoznal, da je politična ureditev Francije daleč pred avstroogrskem skropucalom. To uporništvo je dobivalo vse bolj konkretno vsebino ob koncu prve svetovne vojne, ko so se na obzorju kazali obrisi novega časa. Bojna pesem Rataplan, rataplan, kliče puntarje na poslednji boj. Krik je metaforično zavit v podobe iz Velike francoske revolucije, ker je dovolj značilno za tedanjo politično usmerjenost.
Po vojni politični razvoj je Novačana postavil na čelo Slovenske kmečke republikanske stranke, majhne tvorbe, ki naj bi združevala kmete in delavce. V to ga je gnala njegova navezanost na kmeta in težnja po revolucionarni spremembi stanja v družbi. Ko daje v pesmi Po nevihti (1920) obračun svojega dotedanjega dela in življenja, je odločen pretrgati s preteklostjo:
» ...... Jaz hočem sebe da drugim dam«
In še to:
» ...... V tem svojem zadnjem strašnem pohodu ......«
Njegova politična koncepcija ga je potislila proti levici, a tam ni napravil koraka, ki bi ga zavezalo s pravim kmečko-delavskim gibanjem, in zato je politično propadel.
Iz tega časa je pesem Stavka pri Westnu (Naša vas, 1922). V njej poje stavki tovarniških delavcev znanega celjskega nemškega industrialca. Toda v njej ni razen konfrontacij delavčevega oziroma tovarnarjevega položaja in zaključka:
» ...... kruha hoče raja.
Buržuj pošlje policaja.
Raja vstaja,
vstraja ......«
nič takega, kar bi kazalo, da bi Novačan bil pripravljen tudi z dejanjem se postaviti za stvar proletariata. Dve sicer nepodpisani, po stilu sodeč, gotovo Novačanovi pesmi Delavec in sveti večer, ter Kmet in sveti večer v istem listu nam to spoznanje še bolj utrjujeta. V prvi spet riše prepad med meščani in proletarci, poje da je bil Kristus komunist, »mučenik in spotika filistrom, debelim trebuhom očitek«. In na Sveti večer prosi Krista, naj da bogatim in revnim »spoznanje namesto romantike in malikovanja«. O prvi revolucionarni gesti torej ni niti sledu.
Pesem Kmet in sveti večer odraža tipično kmečkoposestniško miselnost vdanosti v krščanstvo, zadovoljstvo ob imetju in strah pred brezdomci – tolovaji, množično brezposelnih ljudi, ki bi kmete utegnili izropati.
Odpor do bogatega meščana je v Novačanu ves čas živ in ga izpoveduje tudi v svojih pesmih:
Razbojnik:
» ...... imam nože tri,
do belih kosti trgovcev, županov«
Ljubljanski feuilleton:
» ...... mast ogreva le bankirje pesoglavce«
Očetu:
» ...... pes bogatin je vnovčil moje ideje«.
Da je vrhnja plast družbe moralno gnila, mu je samo po sebi razumljivo.
Egiptovski mogotci telesno izkoriščajo slovenske služkinje:
» ...... Mogočni paša
saj veste, kaj otroka vpraša.
ko pije kavo po kosilu ..... «
Beda ponižanih in revnih ga vznemirja in mu budi misel, da bo nekoč zmagala nad zatiralci. Kako se bo zgodilo, o tem ne pove ničesar. Po zadnjih kiticah v pesmi Sveti se, sveti Jeruzalem , bi se dalo sklepati, da rešitve ne vidi v proletarski revoluciji, ampak samo sluti spremembo. V bistvu je meščan – sredinec. Zato tudi nejasna formulacija o končni zmagi bede, ki jo vidi, a ji ne spozna oblik:
» ...... Ko mine stoletja mrak
in zarja sine deželi,
verujte, da bodete z mano vsi
prvo himno – bedi zapeli ...... «
Vedno večji socialni pretresi po svetovni krizi so ga šele prepričali o revolucionarni sili proletariata. Pismo z doma je socialna podoba naših krajev v začetku tridesetih let našega stoletja, življenje kmetov, delavcev in brezposelnih:
» ...... A kočarji in kmetje, mi smo še
na dobrem, ker imamo jesti.
Ubog pa delavec, če kolo ne gre,
in tak popotnik, ki umre na cesti. «
V simbolični prispodobi nakazuje bližajoči se pohod proletariata:
» ...... in vidim moškega z velikim mečem –
bil je kot Krištof – tak orjak, ti rečem –
in križ se vlekel je po tleh za njim ...... «
Vse te zanosne misli pa je pokopal in kot emigrant v Slovenski himni svoj verz uporabil za propagando izmiritve socialnega boja in spravo med stanovi. In v Šmarjeti, ki je tudi izšla v emigraciji, udarja na dan njegova žalost za izgubljenim imetjem v domovini.
Iz Novačanovih pesmi se da razbrati, da je bil močno navezan na svojo ožjo domovino okrog Šmarjete in Trnovelj, tako tudi na dom. Ta njegova navezanost prihaja bolj do izraza šele v zrelejši dobi, ko ga začno obletavati spomini na mladost, ko živi kot diplomat v tujih deželah. Vse silnejše postane domotožje, zato mu sestrino pismo z doma v daljni Kairo pričara domačo vas in hudo življenje v njej (Pismo z doma). Cela pesem diha tiho radost ob novicah iz domovine. Ko jo je po letu 1945 za vedno izgubil, so se mu v emigraciji porodili verzi, ki iz globoke prevzetnosti kličejo po domačiji:
» ...... Moj dom!
Moj ljubi, dragi dom!
Moj izgubljeni raj,
ne morem več nazaj!«
(Šmarjeta)
Širša domovina – Slovenija – je večkrat predmet njegovega opevanja. Sprva še romantično – eterična (Pozdravi jo, V tujini), ne prijemljiva, postane kasneje realnejše v sklopu zapletenih družbenih in nacionalnih problemov. Domovina se mu razodeva v njih reševanju. Vendar bi pri njem zaman iskali tiste lepote ljubezni do slovenskega naroda, kot jo najdemo pri Cankarju. Bolj mu prija Cankarjevo bičanje narodovih vodnikov. Ali medtem ko je Cankar določnejši v naštevanju in prikazovanju napak, je Novačan splošnejši, kar je seveda pogojeno z naravo poezije same. V očitanju napak je skrajno oster in brezobziren.
Že v pesmi Na grobu Napoleonovem se ironično izraža o »naših Kranjcih«, kar mu je zaničljivo ime za vse Slovence, da jih je Napoleon »v svobodo udaril«, s čimer je hotel nakazati, kako mračne sile so vodile slovenski narod in kako mu je treba nove poglede prav vsiliti.
Med splošnimi klici slovenskih poetov ob koncu prve svetovne vojne, da naj se Slovenci pripravijo na nove dni, ki prihajajo, je zadonel tudi Novačanov klic na upor (Rataplan, rataplan). Omenili smo že, da je takoj po vojni v pesmi Po nevihti, v želji, da bi se znebil onega, kar bi ga utesnjevalo v njegovem prizadevanju, razdati vse svoje sile za dobro ljudi, preklical tudi svoje slovenstvo. Naj si bo to le retorično sredstvo, je vendarle značilno.
Ponižnost, svetohlinstvo, ozkost, obzorje Slovencev, vse to mu je bilo trn v peti, njemu, ki je hotel, da bi se že izkobacali iz zapečka. Takole ošvrkati vse mu je bilo tem lažje, ker so njegova prizadevanja, rešiti slovensko problematiko s politično akcijo, udarila v prazno:
» ...... Ošabno še ne ogledaš se,
če prerok k tebi priroma,
oj, človek ljubezni visokih zaznav
ne najde tu svojega doma.
V mladosti smo tu pohajali
in marsikaj že doumeli,
tako smo na priliko videli,
da tu ne bomo cveteli«, ......
(Sveti se, sveti Jeruzalem )
Iz tega zagrenjenega odnosa do slovenske stvarnosti mu pač ni bilo težko označiti glavnih slovenskih napak v času po prvi svetovni vojni. Strnil jih je v dveh daljših pesmih v Ljubljanskem feuilletonu (LZ 1923) in v pesmi Sveti se, sveti Jeruzalem (LZ 1927).
Udaril je po ponižnosti:
» ...... Tu je ljudstvo skromno in uboga rado,
vsakemu gospodu klanja se z naslado«.
Zoprno mu je jarogospostvo in politična opredelitev med avstrijakantstvom in jugoslovanstvom:
» ...... Moški so v buržuje preodeti kmetje.
Tip koleba jim med severom in jugom,
vsem je v licih še nostalgija za plugom« ......
Življenje v Sloveniji je enolično, brez poleta in perspektive, za kar je kriv klerikalizem:
» ...... cvetje naše vse pod kruto dogmo pada«......
S takim stanjem je vse zadovoljno; nikomur ni do ustvarjalnega zagona. Vsakdo je srečen s tihim domkom, kakor da je večstoletno suženjstvo zadosti poplačano z mirnim životarjenjem.
» ...... Narod ta je zgrešil davno svojo zvezdo,
heroj tihi zgradil je kolibri –gnezdo.
Od nekdaj mu dobro je srce ostalo
in pa bujne domišlije malo« ......
(Ljubljanski feuilleton)
Glavna ovira za poletnejše življenje pri nas sta mu avstrijakantstvo in klerikalizem »srednjeveška migrena« (Primerjaj tudi Novačanov politični program v listu Naša vas 1921):
1. pobijati avstrijski revmatizem in
2. rimski klerikalizem kot politično idejo.
Boj »desnih in levih pismarjev«, ki so si vedno v laseh nad Ljubljano (simbol Slovenije – v pesmi Sveti se, sveti Jeruzalem presimbolizira še v Jeruzalem!!) opazuje le od strani vzvišen. Vendar se mu zdi, da so na svetu še ljudje, ki zidajo narodu bodočnost. Njihov program naj bo vzgojiti zdrava dekleta z naravo Špartank, kot granit trdne može »ruskega obzorja« (!! – Pesem je bila objavljena leta 1927). Ker čuti, da s takšnim nakazovanjem ne bodo zadovoljni oficialni politiki se zavaruje:
» ...... A tu dotikamo se takih strun
na radost naših kramarjev,
da bilo bi ......
O, saj nismo lizun
ne desnih, ne levih pismarjev« ......
(Ljubljanski feuilleton).
Spričo navedenega je razumljivo, da je Novačan našel miselno sorodne duhove le pri majhni peščici nezadovoljnežev, ki se niso strinjali z uradno politiko slovenskih strank, takrat pa še ne našli rešilne poti – pri slovenskih umetnikih – penatih.
» ...... krenem v krčmo h Kolovratu – ker penati
tega mesta so edini literati.«
Krivični bi bili, če bi Novačanu ne priznavali tudi ljubezni do slovenskega ljudstva, dasiravno jo nekoliko ironično:
»Sveti se, sveti Jeruzalem
ti naše glavno mesto,
k tebi poromam srčno rad
z ljubeznijo svojo zvesto.
Ti nosiš sladko, skrito ime,
ko pravimo si Ljubljana.
Še si v megle zamotana
in srčkano zaspana« ......
(Sveti se, sveti Jeruzalem )
Etični problemi so Novačana razkrajali prav tako kot ostali družbeni problemi ali morda še bolj. To velja predvsem za odnose posameznika do družbe.
Trdnosti v etičnih vprašanjih ni poznal, kako se da posneti iz njegovih pesmi. Morala nadčloveka mu je bila za daljše obdobje vodilo. Ko se je razšel s krščanstvom in zavrgel tudi njegovo etično vsebino, se je v njem izoblikoval skrajni solipsizem. Za razsodnika v moralnih vprašanjih je razglasil samega sebe:
» ...... Greh je le to, kar si sam odpustiti ne moreš«
(Očetu)
» ...... Jaz bil sem pravični bog,
sam sebi sodnik strašan.«
(Sodni dan)
» ...... Dobička išči pot, edino pravo ......
....................................................
in med mogotci pripogibaj tilnik
dokler še nisi sam svoj samostalnik
......................... .
Iz solz ubogih si cekine kuj ........«
(Res je, ali ...)
Bolj ciničnih in skrajno individualističnih moralnih načel bi težko našli. V smislu teh je Novačan počenjal vse tisto, česar se je obtoževal v kasnejših, zrelejših letih. Ženskam lagal, da so se mu naivno vdajale, sleparil jih je za materinstvo, laž uporabljal v svoje oportunistične namene, maščevanje izbral za boj proti nasprotnikom.
Vendar mu takšna morala ni mogla biti vedno v uteho. V mladih letih, pred svojo viharniško dobo, je spoznaven njegov čut prizadetosti ob trpljenju drugih (Glad). Šele kasneje, ko ga je življenje zgrabilo med kolesa, ga je sprevrgel v maksimo: Volk sem, dajte, da živim med vami po volčje!« (Očetu). V tem dvoboju je podlegel (glej isto pesem!). Njegov moralni sistem je dobil nevarne razpoke in Novačan je pristal na nekatera altraistična merila, ki so rasla in se izčiščevala ob nelepi stvarnosti meščanske družbe. Spet je lahko s sočustvoval z reveži in ponižanim. Obračunal je z moralnim svetom svoje preteklosti v pesmi Litanije spoznavalcev.
Neuravnovešenost Novačanove notranjosti se kakor drugod kaže tudi v njegovi ne preobilni ljubezenski liriki. Njene lestvica se razprostira od najnežnejše ljubezenske izpovedi do izbruha najbolj cinične seksualnosti. Objavljene so bile v času njegovega mladostnega vretja do njegove zrele moške dobe štiridesetih let.
Pesmi Če najdeš moj grob in Tihe želje, razodeva še rahlo mladeniško ljubezen v duhu romantike in – druga – v duhu igrive Kettejeve ljubezenske lirike. Medtem ko je v prvi še ves romantik, ki solzan prosi za vzdihljaj, ki naj bo plačilo njegovi ljubezni, je v drugi že bolj gotov uslišanja, dasiravno to svojo misel izraža še vedno v rahlem, čustvenem jeziku.
Popolnoma drugače je nekaj let kasneje. Spoznanje, da je ženski, ki jo je ljubil, samo do telesnega uživanja, ga pripravi do roganja samemu sebi, nato pa do maščevanja nad njo, ki ga metaforično upodobi s primero rimske Mesalinde, katere usoda mu je bila tudi pri srcu (Črtica Beg, INK 1913). Podoba je, da je Novačana močno prizadelo, če ga ženska, ki jo je ljubil, ni razumela (Zbogom) in da je postal silno nezaupljiv do novih ljubezenskih vezi:
» ...... Na pragu noga se mudi,
le en korak je čez,
trenotek, ko še vere ni,
je prva sveta vez. – «
(Na pragu)
Da ga je ljubezenska bol razkrajala in da jo je mukoma zatiral v sebi s tem, da si je prigovarjal, kako jo lahko z zavestjo svoje duhovne moči zatre, je pokazal v Razbojniku:
» ...... Živel je, živel razbojnik mlad,
v ljubavi svoji nesrečni svat.«
Mimo teh globokih ljubezenskih doživetij je prav premišljeno in svoj nagon utešujoče uravnaval svoj odnos do žensk. Citat iz Litanij spoznavalcev nam to potrjuje:
»...... ki so dramili popje nedolžnih teles
v prvo pijanost sle in jim kljuvali duše
kako kragulj svoj plen ......
....................................................
ki smo gledali ženam drzno v oči
in zapeljali misel njih materinstva
v nagone smrtnih naslad ......«
V Pomladi udari na dan celo seksualna zavist, ko pesnik gleda, kako se starec naslaja z mladim dekletom:
» ...... O sveti Jurij,
daj temu starcu srce zakuri
v ljubavi vroči
da se mu razpoči!
in da devojki mladi
bi jaz ugajal,
do druge pomladi
se z njo naslajal!«
Kasneje mu je pri srcu ljubezen kot rafinirana igra pogovora telesnega uživanja in zagledanosti v telesno krepost:
» ...... Povem ti povest
na ruskem jeziku, ta poljski šelest
razumeš le v mojem objemu,
ko praviš, da starih ti ritmov ni mar
v ljubezni ......
....................................................
....................................................
...... tak tilnik kot ti – in z lastno roko
zavijal je glave v ostrogu« ......
(Maître bourreau)
S to pesmijo izginejo elementi ljubezenske lirike iz njegovega pesništva.
Ostala Novačanova poezija je pičlejša, a kljub temu raznovrstna, saj vsebuje tipične razpoloženjske pesmi, slike, legendo in parabolo.
V mladostnih, izrazito liričnih pesmih (Spi že hrib in dol in Tiho vi spomini!) se odraža tiha, umirjena pred slutja smrti, vznemirjenje ob vedno znova se vračajočih spominih in želja po miru, občutek ne zdravja in obupanosti (Zimski večer I). Želja po mirnem božanskem svetu se mu zdijo ne izpolnjive, ker ga obdajata obup in žalost (Sonet). Kmalu pa se vidijo tudi jasnejši, vedrejši verzi, ko ga pritegne Župančičeva moč. Impresionistične podobe kažejo svetlo, sončno naravo (Veverici), realistične pa hudo študentovsko življenje v tujini (Glad). V Familiji, izrazitem naturistično zasnovanem žanru, se ironija že levi v karikaturo, prav tako v Pomladi, kjer intimnost pomladanskega razpoloženja naravnost sadistično razdrapa s svojimi poželjivo hitrimi vzdihljaji.
Njen pendant je legenda Marija in pijanček, ki se razplete v povsem nenavadno smer dekadentne blasfemije: pijanec gre spat z Marijo, in ko se prebudi, najde poleg sebe sajasto babo.
V podobnem izraznem načinu napisana pesem Maître bourreau, svojevrstna podoba slovenske kritike, v kateri se s parabolo o krvniku, ki taca po rožnatem vrtu, sodeč, da bi v njem bolj rasle buče in fižol, smeši slovenskega esteta (Nenavadno zanimivo jo je primerjati s Prešernovo Novo pisarijo).
Zanimivo je, da je v istem času, ko je Novačan pisal takšne pesmi, simbolično naslikal hrepenenje po daljnih, ne slutenih obzorjih (Trije konji) ali impresionistično podobo Varaždin, prepredeno s spomini na dijaška leta v njem (Varaždin).
V 30–letih se je povezal do tako tople človeške pesmi, kot je Egiptovska Slovenka.
Iz pretresa tematičnih osnov Novačanovega pesništva smo lahko že spoznali, da je njegova ustvarjalnost bila močno heterogena. Raznovrstno vsebino je Novačan tudi raznovrstno izražal, od tod njegova stilna neurejenost.
Začetek Novačanove poezije je pod znamenjem slovenske romantike Jenkovega in Stritarjevega kova, ki pa jo prav rahlo že načenjata Kettejev in Murnov vpliv. Že kar prva v INK (1905) objavljena pesem Tiho vi spomini! Kaže sorodnost s Kettejem, zlasti po stilu. To je še rahla lirična ubranost, zajeta v formulo čiste kitice z anadipolozo, čistimi rimami in umirjenim ritmom. V isti publikaciji je tudi Pozdravi jo!, ki je tesno naslonjena na Stritarjevo poezijo, česar ne izdaja samo mera in ritem ter zgradba kitic, ampak je romantičen ves izrazni kompleks:
» ...... Če se solzi, če milo joče
in če ji rane krvave,
obriši solze ji pekoče
in rane, da jo manj skeleče!
In ji šumljaj, da jo pozdravljam,
da sem v tujini zvest ji sin,
da jo pozdravljam, blagoslavljam –
prinesi mi prsti v spomin!«
Tudi v letu 1906 in 1907 je Novačan objavil že močno na romantiko navezane verze, toda v pesmi Spi že hrib in dol je konec že impresionistično pobarvan. Ritem je še vedno strogo usmerjen, bodisi trohejski, jambski ali amfibraški, rime dosledno izvedene. Leta 1907 je izšla pa tudi prva pesem (V tujini), ki kaže že močnejši odklon od romantike proti impresionizmu. Epitetoneza postaja vedno bolj impresionistična, vse bolj se javlja impresionistično izražanje; slikovitejšim, kakršne je uveljavljal Župančič v slovensko slovstvo. Ritmična utesnjenost se umika smiselni ritmizaciji, rime se rahljajo v prid večji izbrani svobodi.
V letu 1908 objavljene pesmi dokazujejo, da je Novačana zanašalo vedno bolj v vode impresionizma (Veverici) – v svetlobo Župančičeve poezije in v bližino nasilne poezije Vladimirja Levstika (Sodni dan). Od slednjega je prevzel zlasti tematiko in nekatere stilne osnove, ki so se mu prilegale glede na podobnost značajev obeh pesnikov. V glavnem pa se je držal vendarle Župančiča.
Vdor impresionizma je vedno očitnejši: metaforika postaja bolj komliciran (obup trešči v beli svet, biti sam pravični bog).
V INK [3] 1901 so objavljene štiri pesmi, ki vsaka kaže drugačen vpliv.
Tihe želje so še vse Kettejeve:
»Poljubil bi te, objel bi te,
bridkosti pri tebi pozabil,
v naročju tvojem počival sladko
in misli bi lepe privabil
....................................................
....................................................
Pritajeno tiho bi prišel večer
in nama vse čare poklonil;
pri cerkvici beli na holmu bi zvon
k večerni molitvi zazvonil.«
V Sonetu se križajo najrazličnejše prvine. Zdi se, da je Novačan prevzel sonet kot formo. Učil se ga je ob Prešernu in Ketteju. Od tega je prevzel prožnejšo in svobodnejšo ritmiko in razpored rim (Sonet: abab baba ccd dee, Res je, ali ...: abba abba edd cee), Od Prešerna pa nekatere podobe;
» ..... In v kraje, kjer najlepše sonce sije
kjer se ljubezen brez bolesti pije .....
....................................................
Obdaja ga pošastna dvojna senca –
obup in žalost – mračna poročenca.«
Epitetoneza je v sonetu Prešernova in Župančičeva. Za primer
Novačan:
Visoke misli, steze zlate, srčni cveti, bajni grad zakleti, začarana kraljica, sončne trate, svetle sanje, sončni žarki, začarani grad, rosna mladost.
V svoji maksimi Res je, ali ..., ki ima obliko soneta, se približuje izrazju Vladimirja Levstika. Ker je pesem polemičnega značaja (po Levstiku je močno kontrastirana in vehementna), je umljiv premik k realizmu.
Naslednja stopnja je satanizem (Satanas) kot izraz Novačanove dekadence. Le–ta pa se v čudni simbiozi z naturalizmom in impresionizmom izrodi v pravo karikaturo (Familija). Nastala je morda ob Župančičevi Poljski idili, ki pa jo je Novačan čisto po svoje ukrivil. Ljubezensko jecljanje moža sredi razkošnega sončnega polja, ki je pri Župančiču ljubko, poetično, se pri Novačanu pokaže v grobih, zajedljivih verzih:
»Oče okrogel, mati mala
šepast je sin – kreten;
hčerka – nerodno tesana skala, –
grbast je ženin njen.
....................................................
....................................................
....................................................
grejo po beli, samotni cesti,
v meglah za njimi gre prah.
Ženin ponuja roko nevesti:
»Saj te jaz ljubim, ah ... ah!«
Začetki sodelovanja v LZ kažejo neko enotno podobo; osnovna ji je simbolizem v bolj ali manj čisti obliki. Najčistejši je v Treh konjih. Te pesmi so tudi med njegovimi najboljšimi zaradi njihove doživetosti, skladnosti med vsebino in obliko (Klavdij, Oče Mrak, Na pragu, Razbojnik); takšna je tudi pesem Rataplan, rataplan, ki pa začudo nosi popolnoma futurističen naslov. Refleks na pesem Varaždin je spet impresionistična, zanimiva pa je v tem, ker je začetek perludacija znamenitega Shakespearovega verza iz Riharda III.:
»Kraljestvo dam za eno cigareto ....«
Ritem se giblje med metrično doslednostjo in podreditvijo miselnemu zaporedju in barvitosti:
» ...... strasti bahatih jadrni dur
bridkosti prvih tužni mol ......«.
(Zbogom)
Rime zdaj niso več dosledno izvedene. Resda prevladujejo samo moške in ženske v raznih izmenah, toda če je izraz važnejši, odpadejo (Na pragu).
Novačan si celo izposodi ljudsko pesem pri svojem oblikovanju – njeno metriko, figure in trope popolnoma posname, le da jo napolni s svojo mislijo:
»Marija je v nebesa šla,
čez travnike po stezici,
v prelepi beli haljici
Marija je v nebesa šla.
....................................................
....................................................
Marija je zajokala,
s pijančkom v travo sedla,
in v spanje ga zazibala
....................................................
....................................................
Ko se pijanček prebudi, Marije več na trati ni,
na mestu nje starikava
počiva baba sajasta.
....................................................«
Čas po prvi svetovni vojni je prinesel tudi nove prijeme v Novačanovo delo. Morda je bil prav tesni stik z vsakdanjostjo povod, da je Novačan zapuščal tla visoke poezije in se primikal realizmu in to v času, ko se je začel v slovenski literaturi ekspresionizem najbolj košatiti. Novačanov realizem je utemeljen tudi s tem, da je hotel biti preprostim ljudem, za katere je pisal v Našo vas, čimbolj razumljiv. Tako sta Delavec in sveti večer ter Kmet in sveti večer popolnoma realistični, Stavka pri Westnu pa ima le nekaj bolj zapletenih primer in simbolov.
Sveti se, sveti Jeruzalem je prav takšna in se že močno bliža proznemu izražanju.
Mimo Novačana pa ni šel neopazen tudi ekspresionizem. Poglobil mu je čut za metaforiko:
»Grad vali na bregu pusto dolgočasje«
......čas pobira dneve kakor težke kamne ......«
...... Tuj postopam po Ljubljani, ogle brijem ...... «
(Ljubljanski feuilleton)
Omeniti nam je iz te dobe še Litanije spoznavalcev, ker je v njih združen visoki svetopisemski slog, s katerim je hotel Novačan poudariti pomembnost in vzvišenost vsebine (primerjaj Cankarjevega Hlapca Jerneja, nekatere pesmi Stana Kosovela ipd!) z metaforiko nove dobe: postopači duha, prepad misli .....
»po Tvojem carstvu se vije ironije zeleni zmaj.....
» ...... nam je vest ko ledenikov grmada nerastaljiva ...... «
in z naturalizmom:
» ...... ki smo videli bolnice beli strop,
tuberkuloze nakazo in gnoj sifilisa
in hladni kirurški nož ...... «
Na daljna pot je vodila, kakor že omenjeno, v vse čistejši realizem. Iz cikla Večeri ob Nilu iz leta 1933 objavljeno Pismo z doma nam to nedvomno dokazuje:
»Naš Micek piše: Zdaj je že pada sneg!
Bele so Prekorje in bela Škofja vas.
Kot platno bel je ves šmarješki breg,
Trnovlje v blatu in po jutrih mraz.
Kmetje nekako životarijo,
otepajo pa komaj se beračev,
ne veš, kaj je brez doma postopačev
in Dalmatincev, ki krošnjarijo ...... «
....................................................
Če postavimo obenj Klopčičev Mati mi piše, ki je bila natisnjena v zbirki Preproste pesmi (1934), nas podobnost izraza naravnost preseneča.
S to pesmijo je obdobje pred drugo svetovno vojno zaključeno.
Novačanov verz je močno neenoten. V prvem–romantičnem obdobju je pod vplivom Stritarjevega formalizma še izpiljen, kasneje pa večkrat nedodelan. Primer, kako je neko metrično osnovo razbil, poiščemo v pesmi Očetu! Srednji pripovedni del ima za metrično osnovo heksameter (Homerja je Novačan zelo spoštoval, kar je razvidno iz njegovih izjav v proznih delih). Ali ta ima le redko slovensko klasično obliko, kakršno je zahteval zanj Stritar oziroma Levstik.
» ...... Glavo položil v dlan in rekel mlademu volku ......
...... Prižel sem k Tebi in tožil a ti si mirno odvrnil –
...... Zložili skupaj so glave in bili prekrasna večina ...... «
(Beri: zlóžili in bíli! Glej pripombo spodaj!)
Osnovni vzorec heksametra pa se hitro sprosti do take mere:
» ...... Revščina si je ob meni otirala nogo ......
...... pes bogatin je vnovčil moje ideje
last moje srčne krvi nizko oskrunil cinik ...... «
Kakor je videti je opustil tudi dvodelnost verza, ki je za heksameter vendarle zelo značilna.
Novačanov jezik ni vzvišen. Le redkokdaj ga mojstri, a to pod Župančičevem vplivom. Navadno izbira preproste, vsakodnevne, splošno rabljene besede. Ali za dosego posebnih učinkov se zateka tudi k tujkam: astralen, vampir, mističen, nirvana, nostalgija, satanas, maître bourreau, agava, cinik, demagog, tuberkuloza, kreten, filister, buržuj, prolet, idijot, pardon. Le–te dokazujejo, da jim je izbiri kumoval dekadenčni, simbolistični in naturalistični okus ter politični slovar.
Oblik svojega narečja v pesmih ni rabil, pač pa je treba opozoriti, da imajo besede v pesmih takšne poudarke, kakršne pozna njegovo domače narečje okolice Celja in jih le redko izpodrinejo poudarki knjižnega jezika.
Nekaj besed v njegovi poeziji je hrvaških (jedan, ljut, glupan, steči, fela (kajkavsko), kar je razumljivo, če pomislimo, da je precej časa preživel med Hrvati.
Od besed, ki jih uporablja v svojih pesmih, prevladujejo samostalniki in to concreta pred abstracti. Pridevniki in glagoli, ki so sprva konvencionalno romantične vrste, se razbohotijo šele pod vplivom modernejših smeri.
Pridevniki kot epiteton ornans postane bujnejši:
Romantično obdobje pozna še:
Večni san, razrahljana zemljica, pekoče solze, speča rana.
Kasnejše obdobje:
Beli cesarji, škrlatni kralji, krvava zarja, stoterni žarki, strastna skrivnost, pošastne, tiho plazeče, vedno rastoče,vedno gostejše, pošastneje žgoče, sence, krasna ničla (!!), divja step, deviška step, bahat velikan, uporni Titan, človečica naga, strogi časi, temni časi, zadnji strašni pohod, ponosna Bastilja, visoki čas.
Razvidna je težnja po močnem kontrastiranju. Epiteta naj samostalnike pokažejo v njihovih skrajnostnih mejah.
Isto je z glagolom. V dobi naslonitve na impresionizem in simbolizem postane v metaforičnih zvezah zelo dinamičen, mestoma prav oster:
Udariti koga s svetlobo, briti ogle, dvom razdre mladost, pogledi se mešajo, drsati okrog zlatih oltarjev, tip koleba med severom in jugom, drobovje gori.
Sploh postaja njegova metaforika vse bolj zapletena in umetna. V njej se kaže pravega mojstra:
...... kipeti v soncu kot sončna agava ......
...... vest kot grmada ledenikov.
Tega osnovnega tipa metafore (enostavna komparacija) je pri njem malo. Pri srcu mu je metafora, ki združuje o sebi ostra nasprotja:
Biti lepoti pozni svat, gore tulijo sramoto, volje vihar zdrobi Bastiljo, heroj si zgradi kolibri–gnezdo, postopač duha, deca zla, sad divjih orgij, misel sklije sporno bol, zapeljati misel materinstva, goniti človeka v oblake.
Posebej je treba opozoriti, da Novačan ljubi metaforiko s primerjavami iz živalskega sveta. Tako mu posamezne živali pomenijo oznako za psihično ali telesno lastnost:
Volk: močan in strah zbujajoči človek; žaba: ponižen, majhen človek; jelen:lepota; kolibri: majhnost; vol: neumnež; pajek:pretkanec; koklja: bedak, dolgočasnež; sivka: ponižnež; sivka: ponižnež; čebela, trot ...
Najljubši mu je volk (morda pod Župančičevem vplivom) kar je za razumevanje Novačana–človeka pomembno dejstvo. Prevladujejo živali, ki označujejo negativne lastnosti; nasprotno pa so kot pozitivne označene tiste, ki jih odlikuje hitrost, moč ljubkost in nadvlado (jelen, volk, veverica, matica)
Od stavčnih figur mu je najbolj pogodu ironija, ki večkrat prehaja v sarkazem:
Lačni človek se pogovarja s svojim želodcem:
»Kako ti je danes, želodček moj,
nadležni in prazni želodček moj?«
Zaljubljeni pesnik se posmehuje sam sebi:
»Prerok je bilo mi moje srcé,
slutilo je vedelo vse,
le glava moja ni verovala
le glava moja je bedak ostala.«
Omenili smo že skrajno jedkost, ki jo skriva v sebi Familija deloma tudi proti boga uperjeni Zimski večer II, Primer ironije je lahko našteti še več:
V Zagotovitvi:
»Priznaj, kar vidim, to je tista pot,
ki se počasi strne v krasno ničlo«
Očetu:
»Vol jurist mi je sodil v imenu družbenega reda«
....................................................
Slekel sem ovco in planil v stajo zatohlo,
kjer prebivajo blaga miroljubna teleta,
pitani voli in dobro očesane sivke ...«
Ljubljanski feuilleton:
»Grad vali na bregu pusto dolgočasje,
sivo mesto spodaj dolga vas je......
....................................................
greha skoraj ni, in če, ima nalogo,
da ugladi pot čednosti in morali ........«
En sam porog je pesem Maître bourreau, kjer v paraboli obračunava s kritiki. Krvnik–kritik, ki pregleduje vrt–poezijo modruje takole:
»Čemu te gredice – in tistale leha
med drevjem polnim ptičjega meha?
Na njej bi se lahko ovce pasle
in tudi sočne solate rasle,
fižol se plemenil vsake fele
koristne buče na solncu se grele ...... «
Podoba je, da je Novačan pri smešenju rad postal elementarno grd in banalen, vsakdanji, da bi se laže otresel svojega srda in gnusa. Prav zato je njegovo umetnost zaneslo na nevarno gladino, kjer ji je mnogokrat spodrsnilo.
Želja po močnem kontrastiranju se kaže tudi v pointiranju. Cela pesem je pri Novačanu le nekako pripravljanje, da potem z nenadnim domislekom razbije prejšnji tok in nas preseneti s popolnoma nepričakovanim miselnim obratom.
Najznačilnejši je v tem pogledu Capriccio. Ko se pesnik ves ponižen spoveduje pred bogom, ga prosi samo za neko pojasnilo: zakaj je ustvaril žabo (simbol za profano, napihnjeno). Beseda žaba je postavljena popolnoma na kraj, da je učinek večji (v bistvu gre za obračun s samim seboj, za priznavanje lastne nemoči).
Takšen je tudi zaključek Familije, kjer grotesknemu orisu družine sledi ljubezensko zdihovanje neumnega ženina, s čimer je hotel Novačan pokazati svoj odpor do ljubezni in njenih nežnosti.
Isto je z legendo Marija in pijanček. Marija, ki gre leč s pijančkom, se po njegovi streznitvi izkaže kot sajasta baba (Novačanova misel: vse idealno v ljubezni je prividno).
V želji po pointiranju je večkrat Novačan zabredel v stilne neokusnosti. Žarko sliko obupa in telesnega trpljenja, ki jo naslika v najdrznejših barvah, zaključi osladno, romantično in solzavo:
V tujini:
»Na licu mi solza zmrzava,
vzdihljaj prek odeje snežne
hiti k domovini«.
Glad:
»A konec, ker hoče, naj zamolčim,
od daleč ga ljubim in se solzim«.
V drugi skrajnosti tragično vsebino osmeši v nenavadno domislico. Ko prikaže zlom človeka, ki se je vzpenjal v višine, se mu (in to je on sam!) posmehuje.
Titan:
»Še včeraj je bil bahat velikan
se kregal je z Bogom uporni titan.
Zdaj ga pa zebe in solnca prosi.
Star je! Ima bradavico na nosu – «
Za večino Novačanovih pesmi velja kot nekakšno pravilo, da mora biti težišče na zaključku. Zadnja beseda mora biti njegova. V tem vidim zanimiv psihološki moment – biti nad drugimi ljudmi.
Ko govorimo o Novačanovih napakah, moramo omeniti mestoma neizbrano uporabo besed. Največkrat jo rodi potreba po rimi. V takih primerih pride do mašil:
» ...... sončece te gleda,
med vejevjem skrito vidi,
smeje se, seveda.«
(Veverici)
» ...... ako najdem, sem ošaben.
Kletev in molitev v srcu,
ah, kako sem jaz ogaben.«
(Capriccio)
Če ne gre drugače, si pomaga z neologizmom:
»Tu so pa sive mračne nižine
in mati priroda hudobna skopulja,
ko meri nam njena krivična tezulja (?)
življenje ......«
(Titan)
Da ga rima za vsako ceno tira do takih prijemov, nam zgovorno pričajo tile njegovi verzi:
» ...... razumeš le v mojem objemu,
ko praviš, da starih ti ritmov ni mar,
in novih učiš me, o južni moj car,
v ljubezni in – rima je – vsemu«.
(Maître bourreau)
Drugačne stavčne figure rabi različno in se posebej kakšne ne oprijema. Treba pa je opozoriti, da ima precejšnjo število njegovih pesmi obliko nagovora: boga (v raznih inačicah), Ljubljane, Napoleona, očeta, vetra, ženske, veverice, kar nam ponovno dokazuje, da je svet obravnaval pod egocentričnimi vidiki.
Novačan ni bil posebno muzikaličen, dasiravno mu muzikaličnosti v nekaterih primerih ne moremo odrekati. Tudi tu velja isto, kar za druge sestavne dele njegove poezije: ni znal ločiti zrnja od plev.
Svoje verze je sam dobro značil:
»Moj verz je skromen, ne blesti ......
....................................................
Jaz moram včasih dvomiti
nad sabo in umetnostjo,
ga moram kaj polomiti,
hudič, s to vašo spretnostjo«.
(Moj verz)
Odločilne važnosti za pregled Novačanove tvornosti je spoznava njegove notranje podobe, kajti njegove duhovne tvorbe moramo razumeti le, če spoznamo gibala, ki so jih sprožila.
Iz pesniškega materiala je razvidno, da je bil Novačan notranje protisloven človek, ki je bila njegova emocionalnost močno razgibana in ki mu ni pustila umirjanja. Pri tem je treba poudariti, da je bila emocionalna plat njegove duševnosti močnejša od racionalne in da je bila izrazito ekstravertirana. Svet okrog pesnika je z vso predmetnostjo in njenimi odnosi sprožal v njem notranje izbruhe ki so bili nenadni, sunkoviti, močni, zato pa tudi hitro pojemajoči. Notranje nihanje, kar je značilnost Novačanove psihe, in moramo imeti posebno pred očmi, če hočemo pravilno oceniti njegovo delo. Izrazito kolerični Novačanov značaj nam pojasnjuje vzgibe njegove umetnosti in njeno ceno, pojasnjuje pa nam tudi njegovo samostojnost in odvisnost od vzornikov. Črte pesnikovega temperamenta so se v njegovem razgibanem, doživetja polnem življenju ostrile in postajale že izrazitejše. Ko so udarile ob močnejše sile, so se morale vdati.
Značilnost Novačanovega psihičnega sveta je močna bipolarnost, ki se v njej kažejo življenjski pojavi. Nasprotja so ostra in težko izravnljiva:
dan: noč = mož : žena (Eno je zmirom)
dobro : zlo (Po nevihti)
pesnik : svet (Titan)
pesnik : kritik (Maître bourreau)
pesnik : slovenska družba (Sveti se, sveti Jeruzalem)
pesnik : bog (Litanije poznavalcev)
Težnja k ostri afrontaciji ni razvidna samo iz zasnove pesmi, ampak tudi iz pesniškega materiala.
Nedoslednost in spremenljivost Novačanovega temperamenta je povzročala tudi hitro menjavanje razpoloženj, odnosov do sveta in etičnih načel. Nenehno kolebanje med dobrim in zlom, med ideali in grobo vsakdanjostjo je moralo roditi literarno izraženo le silno pisan mozaik, ne pa enovitega, skladnega, estetsko zaokroženega umetnostnega kompleksa.
Podrobnejši kompleks Novačanovega pesništva nas je privedel do naslednjih ugotovitev:
Novačanova poezija pred drugo svetovno vojno je kvantitativno v odnosu do njegove proze in dramatike pičlejša. Značilno pa je, da živi tudi takrat, ko ostali veji besedne umetnosti iz njegovega ustvarjanja izgineta. Vzroke moramo iskati v dejstvu, da je poezija pripravnejša za hitrejšo in neposrednejšo sprostitev notranjih doživetij. Novačanu se je kot psihično močno razgibanemu in med skrajnostma razpetemu koleričnemu tipu poetični izraz najbolj prilegel. Sunkovitemu menjavanju močnih psihičnih doživetij ustreza heterogenost njegove poezije v tematičnem, formalnem in izraznem pogledu. Lahka dovzetnost za močnejše vtise povzroča, da se Novačan kot menda noben predstavnik slovenske literature predaja najrazličnejšim izraznim smerem. Njegovemu delu se pozna vpliv stare romantike, dekadence in satanizma, naturalizma, impresionizma, simbolizma, ekspresionizma, futurizma in njegovega realizma. Od pesnikov so vplivali naj Prešeren, Jenko, Stritar, Kette, Murn, Župančič, Vladimir Levstik in menda Mile Klopčič in to v tematskem, formalnem in stilnem pogledu, prav tako pa tudi ljudska pesem in biblija. Najbolj se v njegovem delu pozna Župančičev in Levstikov vpliv. Ob prvem si je zlasti izoblikoval svoj stil, ob drugem tematiko. Vendar je toliko močan, da ni njen slepi posnemalec, ampak zadostno samostojen ustvarjalec. To nam najlepše dokazuje, da vkljub sorodnosti temperamentov ni sledil Levstiku na nevarna pota izumetničenosti in narejenosti.
Novačan je imel v sebi dovolj umetniške sile, ki pa se ni mogla vseskozi uveljaviti, ker so jo preglasili njej tuji elementi nedodelanosti forme in nedomišljenosti izraza. Kriva za te nepopolnosti je vihravost, s katero je delal, in hitro zadovoljstvo z ustvarjenim. Od tod izvira njegov neprečiščeni izraz.
Tematika njegovih del je značilna za dobo, v kateri je živel in za njegovo razgibano osebnost. Tiče se predvsem Novačanovih odnosov do slovenske družbe, boga in etike. V tem je pravi otrok svojega časa, ki ga označuje vera v svojo duhovno moč. Hoteno uporništvo mora pretrpeti večkrat poraze, ki so priljubljeni predmet njegovih pesmi. Novačanovo delo je odraz človeka, ki je v slovenski družbi hodil svoja pota, v stalnem nasprotju z uradnimi smermi, zato ima mimo določene stopnje umetniške vrednosti predvsem dokumentarični značaj.
V slovenski poeziji Novačan ne pomeni imena, ki bi ga bilo treba omenjati, kadar govorimo o njegovih glavnih predstavnikih, vsekakor pa ga je treba upoštevati kot zanimiv pojav v sklopu sopotnikov moderne. Mimo njegove zanimive človeške in družbene problematike je treba naglasiti njegovo iskreno in svojsko izpovedovanje, česar pri nekaterih drugih sopotniki moderne ne najdemo v dovoljni meri.
Mimo pesmi Očetu, Litanije spoznavalcev, Maître bourreau, Ljubljanski feuilleton, Oče Mrak, Razbojnik, bo treba upoštevati vsaj še nekaj pesmi, pa najsi bodo tudi karikaturistično naslikane. So namreč kuriozum v slovenski poeziji in to ne brez duhovitosti (Familija, Marija in pijanček, Maître bourreau).
Potemtakem se bomo strinjali s Slodnjakovo oznako Novačanovega dela, s pristavki, ki so se nam pokazali iz razčlenitve, s Koblarjevo pa ne popolnoma, predvsem ne v tistem delu, ki govori o Novačanovi pripadnosti Goliovi smeri, kar je razčlenitev dovolj jasno ovrgla.
Seznam ugotovljenih Novačanovih objav poezije
__________________________
Opombe:
[1] - Slovenski biografski leksikon
[2] - Ljubljanski zvon
[3] - Ilustrovani narodni koledar
*
Vir: Osrednja knjižnica Celje.
Pripis:
Dr. Bruno Hartman je po rodu Celjan in odtod izvira njegovo zanimanje za literarno delo rojaka dr. Antona Novačana. Gornja njegova povojna študija, ki je bila tudi prva na slovenskih tleh, je nastala pred več kot pol stoletja, leta 1954, v Murski Soboti. Takrat je bil dr. Bruno Hartman
mlad profesor na tamkajšnji gimnaziji. Pritegnila ga je Novačanova življenjska pot in še posebej njegova izseljenska usoda. Kot mlad se je poskusil v raziskovanju, čeprav so bile zanj takrat v Murski Soboti razmere sila težavne, saj na voljo ni bilo znanstvenih knjižnic. Pomagal si je z literaturo iz skromne gimnazijske profesorske knjižnice.
Gornja študija ob nastanku ni bila objavljena, obstajala je samo v tipkopisu. Po avtorjevih napotkih sem jo iskal v Ljubljani, našel pa v Osrednji knjižnici Celje - rokopisni oddelek domoznanstva kot prvi tipkopisni izvod in tako je tu prvič objavljena.
Leta 1954 je Slavistično društvo Slovenije razpisalo natečaj za Kidrič - Prijateljevo nagrado. Dr. Bruno Hartman se je prijavil in dobil za študijo tretjo nagrado, ne spominja pa se, kdo je dobil prvo in drugo nagrado. V tisku je prebral, da Slavistično društvo o takratnih nagrajencih ve le to, da so bile nagrade podeljene. Po letu 1954 Kidrič - Prijateljevih nagrad niso več podeljevali. Pripetljaj je zanimiv in vreden, da se ga ohrani v spominu. (Povzetek po avtorjevih besedah Š.R.)
*
Oblika in slikovna obdelava:
09/2011
Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net
*