Pisalo se je leto 1989, ko smo izvedeli za novico, da se Gasilsko društvo Izola odpravlja na Triglav z namenom, da izvede poseben podvig. Nameravali so namreč na vrhu Triglava izvesti vajo scala Italiana, ali po naše prosto stoječa lestev. To se je tudi zgodilo. Avgusta ali septembra - datum ni točno znan - leta 1989, so to stvar tudi izpeljali. Koliko članov je ta odprava štela, tudi ni znano, vemo pa, da so se tega podviga udeležili tudi nekateri člani našega društva. Ta udeležba pa je rodila tudi nove zamisli in ideje, ki so se stopnjevale, in tako se je tudi naš poveljnik Marko Močnik navdušil za še večji podvig. Beseda je dala besedo in tako je prišlo tudi do realizacije. Leta 1990 so se sestali poveljujoči gasilci: Marko Močnik, Marko Obid, Ivan Rojc ter Vinko Kljun in se pričeli dogovarjati. Zamisel so spravili na papir, jo predstavili članom našega društva in stvar je bila takoj z navdušenjem sprejeta. Kmalu zatem je zasedal upravni odbor, nekaj dni pozneje pa smo bili s tem že seznanjeni vsi člani društva. Novico smo z veseljem sprejeli in določili datum odhoda. Zopet se je sestal upravni odbor društva, pretehtal vse možnosti zadeve, kar pa je takoj pokazalo tudi težke strani te operacije. Kot ponavadi so nastopile finančne težave, ki pa so bile kaj hitro odpravljene, saj je bil naš takratni poveljnik Marko Močnik izredno zagnan in navdušen gasilec in zmeraj pripravljen pomagati v vsakovrstnih težavah. Vsi gasilci smo se ob njegovih spodbudah krepili in usposabljali ob njegovem znanju, ki si ga je pridobil na zasluženem šolanju v Zagrebu. Takoj je znal poiskati tudi sponzorje. Marko Močnik nas je dolga leta vodil v društvu kot zelo dober in ambiciozen poveljnik. Organiziral je številna predavanja, tečaje, izlete, veselice. Zavzemal se je za kadre in opremo in tudi za sedanji avtopark Gasilskega društva Cerkno mu gre vsa zahvala. Pa se povrnimo v leto 1990. Kot bi trenil, je novica o nameravanem vzponu na Triglav odjeknila po Cerknem v nekaj urah. Zamisel poveljnika je slonela na tem, da prekosimo rekord Izole iz leta 1989, in to vsaj za en meter, če ne več.

Gasilsko društvo Izola je s svojim podvigom izmerilo 9 metrov in nekaj centimetrov. To pa je bilo za nas Cerkljane, ki vedno zmoremo nekaj več kot je možno, premalo. Toda cerkljanski gasilci se ne damo kar tako. Lotili smo se in tudi više prišli. Gasilsko društvo Izola nas je vzpodbudilo, da smo vso stvar resno vzeli v roke in jo izpeljali boljše, kot smo pričakovali. Ves avgust leta 1990 so potekale intenzivne priprave glede sponzorjev, TV-Koper in, če bi še kdo kaj zraven dal. Poveljnik Marko Močnik je sklical sestanek, določili smo datum vaje in datum odhoda in stvar je stekla. Navdušenja ni manjkalo. Vajo smo večkrat ponovili in se v tem tudi primerno izurili, kajti ta vaja je zahtevala več kot normalna vaja Scala Italiana. Ta znaša 9 m in nekaj malega. Mi pa smo hoteli več in prekositi Gasilsko društvo Izola. Poveljnik je bil zelo ambiciozen in vztrajen, zato je delal na tem, da se naš podvig za vsako ceno uresniči. Iz Gasilskega druątva Nova Gorica si je izposodil še en del teh sklopljivih lestev, tako, da je vsa stvar postala zelo resna.

Napočil je dan odhoda, in sicer 9. 9. 1990. Bila je nedelja. Zbrali smo se zjutraj ob 4. uri 30 minut pred gasilskim domom v Cerknem. Do 5. ure se nas je zbralo natančno 33. Ob 5. uri in 5 minut smo odpotovali z vso opremo, in sicer: 5 kosov lestev, 8 kosov novih vrvi, ter 10 kg težko mortadelo, ki jo je kot sponzor daroval MIP Gorica. Kaj smo imeli po nahrbtnikih, ni znano, ker nismo izvedli smotre kot pri vojakih v bivši Jugoslaviji. Pot je potekala po dolini Idrijce do Tolmina, nato pa po soški dolini do Kobarida, in Bovca ter vse tja v dolino Zadnjice. Tam smo zapustili vozila, se opremili s prtljago in začeli pešačiti proti Doliču. Pridružili so se nam še kolegi z Izole in snemalec z RTV Koper. V naši ekipi je bil tudi naš član Darjo Tavčar, sedanji Foto Tavčar. Ves podvig so lepo posneli in fotografirali, tako, da o tem obstaja tudi kar lepa dokumentacija. Želeli smo, da bo se to zapisalo tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, toda ali je do realizacije prišlo, pa res ne vem.

Torej, če se povrnemo nazaj na pešačenje, je stvar taka. Pot smo vzeli pod noge točno ob 7. uri 25 minut. Počasi, z zelo umirjenim korakom smo začeli naš vzpon proti Doliču. Imeli smo prekrasno vreme in sončni žarki so kaj kmalu zažareli v naših očeh, saj je dva ali tri dni pred našim podvigom zelo deževalo, v soboto popoldne, pred dnevom odhoda, pa je zapihala burja in vreme se je izboljšalo, precej se je ohladilo, Triglav in Kredarica pa sta dobila prvo snežno odejo tiste prihajajoče jeseni. Snega ni bilo veliko, toliko pa le, da smo lahko videli, da bo tudi zima 1990-1991 imela bel sneg. Počasi smo se vzpenjali proti Doliču, kar pa ni bilo videti, da gremo na Dolič, ampak na Gorič. Ob nekaj postankih in malo kramljanja, smo ob 10. uri in 30 minut le prispeli do planinske koče na Doliču, kjer smo imeli uro počitka in brezalkoholno okrepčilo iz nahrbtnikov. Ob 11. uri in 30 minut smo krenili dalje. Pot je bila iz koraka v korak napornejša in zahtevnejša. Toda, ker cerkljanskih gasilcev ne more ustaviti ne dež, ne sneg, ne toča, ne grom, nismo klonili in tako smo ob 14. uri in 30 minut prispeli na vrh našega očaka Triglava.

Nenapovedano in nedogovorjeno nas je tam gori pričakal Trio Motorčki iz Savinjske doline. Ko so ugotovili, kaj nameravamo, so bili tako navdušeni, da muzike ni zmanjkalo niti za kanček. Najprej je sledil kratek oddih, strokoven dogovor in krst vseh tistih, ki so bili ta dan prvič na vrhu Triglava, med temi sem bil tudi sam. Krst je izvedel z gasilsko vrvjo član GD, PD KZ in član cerkvenega zbora Peter Sedej. Ko je ura tri tekla - popoldne seveda - je stvar postala resna. Torej, podvig se je začel. Sklopili smo lestve, privezali osem vrvi, katere sta obvezno morala držati po dva člana. Izmerili smo dolžino na tleh s korajžnim Janezom Moškatom vred. Kjer naj bi bila višina njegove čelade, se je namerilo točno 14 metrov in 22 centimetrov. Tako je bil za tiste čase naš Janez najvišji bivši Jugoslovan. Čas je napočil in začelo se je zares. Poprijeli smo za vrvi, sklopljena lestev je že čakala na znak poveljnika in vsi smo napeto spremljali in pričakovali ta veličasten trenutek. Vsak sodelujoči je točno vedel svojo nalogo, trio Motorčki je veselo igral, kamera in fotoaparati so bili uprti v dogajanje in na znak piščalke se je lestev pričela dvigati.

Po nekaj sekundah je lestev tudi stala, z bistrim očesom odgovornih jo je bilo potrebno le še postaviti v 100% vertikalo, gledano z vseh zornih kotov. Po točni oceni je Janez dobil znak za plezanje. Korajžno se je oprijel klinov in kot bi trenil je bil na vrhu. S seboj je imel tudi drobnejšo cev, po kateri je iz brentače domače izvedbe pritekla tudi vinsko obarvana voda. Sledil je njegov sestop in spust lestve na tla. Po nekaj minutah je bila stvar srečno končana in izpeljana. Sledil je velik aplavz, stiski rok in čestitali smo drug drugemu za tak dosežek.

Ura se je bližala 15.30 in pričelo se je oblačiti. Razrezali smo 10 kilogramsko mortadelo ter jo ob dveh ali treh kilogramih kruha tudi z užitkom pojedli. Padla je komanda, da pospravimo opremo in se odpravimo v dolino. Vračali smo se po isti poti nazaj proti Doliču, kjer smo imeli večerjo in prenočišče. Vračanje je bilo polno veselja, debat in šele, ko smo prispeli na malo varnejša tla, smo se za nekaj minut ustavili, se ozrli nazaj proti očaku Triglavu in z veseljem nazdravili s kačjo slino iz nahrbtnikov. To je bilo prvo alkoholno okrepčilo. Nato smo pot nadaljevali, okrog 18.20 ure pa smo prispeli v Planinsko zavetišče na Doliču. Tam se je veselje razvilo v pravo veselico, katero pa je zelo kratila oskrbnica doma. Tako zelo, da smo jo po obnašanju in izgledu soglasno ocenili, oziroma poimenovali teta Pehta iz filma Kekec.

Po 22. uri je zavladal gorski mir. Teta Pehta nas je le s težavo utišala, in to na tak način, da nam je izključila električni tok. Veselja pa še zdaleč ni bilo konec, kajti v nahrbtnikih je bilo še vedno dovolj ta kratkega, tako da smo še pozno v noč nadaljevali z debato, petjem in poskušanjem dobre kapljice. Noč je hitro minila in zopet je napočil čas za gašenje žeje. Posijali so prvi sončni žarki in rodilo se je prelepo jutro, 10. september 1990. Bil je ponedeljek. Bližal se je čas odhoda, a nikomur se ni nič mudilo. Okrog 9. ure pa smo se le pričeli počasi odpravljati nazaj v dolino Zadnjice, kjer so nas čakali avtomobili.

Okrog 10. ure smo le krenili v dolino. Pot ni bila nič manj naporna kot navzgor, saj smo bili po težko prespani oziroma premalo naspani noči več ali manj zelo utrujeni. Počasi smo se spuščali navzdol ter se večkrat ustavili zaradi nekaterih upočasnjenih udeležencev, ki so si med potjo zelo ogledovali naravo, okoliške gore in hribe. Pogled se je večkrat zazrl tudi v Bovški Gamsovec, kjer je bilo videti cele črede gamsov. Med nami je bil tudi naš dolgoletni član, oziroma ravno toliko star član kot jaz, to je Jože Obid, pob Malnarščga Ancita, ki je zelo velik ljubitelj zdravilnih zelišč. Preplezal je vse možne dosegljive obronke, ter si pridno nabiral gorsko cvetje in ob prekrasnem ponedeljkovem dopoldnevu nabral in prinesel v dolino kar zajeten šop raznega cvetja, tako kot naš nekdanji, žal že pokojni dekan Ivan Mozetič Po dveh urah in pol smo le prispeli do avtomobilov, naložili vanje prtljago in se s pogledom ozrli nazaj v prelepi alpski svet. Medtem so avti že zabrneli in naznanili odhod proti Kobaridu. Tam je sledil krajši postanek, tekoče okrepčilo in čas za atletiko, izvedli smo namreč še tek na 100 m, na katerem pa nihče ni hotel biti zadnji. Vse je potekalo v znamenju veselja in zadovoljstva, tako da smo približno ob 15. uri prispeli v Tolmin, kjer smo se skoraj s solzami v očeh poslovili od dobrih in prijaznih kolegov iz Izole in Kopra. Sledila je še lepa slovenska pesem in to prav na bencinski črpalki v Tolminu. Zapele so še gasilske sirene na avtomobilih, nato pa smo krenili vsak proti svojemu domu.

Na bencinski črpalki v Cerknem je sledil še zadnji postanek in dogovor o veličastnem prihodu v Cerkno. Takoj je bilo vse zmenjeno, zopet so zapele sirene in kolona je odhitela v vas, kjer nas je ob 17. uri pričakala množica ljudi z velikim navdušenjem in veseljem, ter gromkim aplavzom. Nismo mogli kaj, in smo vajo še enkrat izvedli pred barom Kerčmar oziroma pred bivšo cerkljansko ta staro sodnijo ali po starem Na Montu.

Od vsepovsod je pričelo pritekati vino in pivo, tako da se je veselje nadaljevalo še v pozne večerne ure. Pridružilo se nam je še veliko število vaščanov in mi smo ob dobri kapljici pripovedovali in odgovarjali na zastavljena vprašanja. Počasi smo se eden za drugim začeli poslavljati z željo, da bi v bodoče izvedli še več takih podvigov.

Z zadovoljstvom pozdravljam vse bralce z gasilskim pozdravom: