Njegova življenjska pot
France Ahčin se je rodil v Domžalah, na Menačenkovi domačiji 13. avgusta 1919. V domačem kraju je končal osnovno šolo in ljudsko šolo. Po končani osnovni šoli je nekaj časa prebil v Hrovatovi kiparski, rezbarski in podobarski delavnici in si tam začel oblikovati svoj umetniški oziroma izrazni svet. Od leta 1933 pa do leta 1936 je obiskoval ljubljansko srednjo tehnično šolo - kiparski oddelek. Njegovi profesorji so bili že na začetku poti tedaj že zelo znameniti in uveljavljeni France Kralj, Gojmir Anton Kos in Anton Sever. Po tej končani srednji tehnični šoli je Ahčin v letu 1937 opravil še enoletno prakso in zasebni študij pri Francetu Kralju. Oditi je nameraval na študij še v Beograd, pa mu je zmanjkalo sredstev. Študij je prekinil, zato se je zaposlil pri že omenjenem Dragotinu Hrovatu, ki je imel v Domžalah delavnico cerkvene obrti.
Vojaško službo je Ahčin opravil v Varaždinu od maja 1940 do aprila 1941, ko je po nemški okupaciji odšel v Ljubljano.

Nadaljevanje študija
Po opravljenih vojaških dolžnostih se je lotil kiparjenja v domačem ateljeju vse do leta 1943, ko je odšel na študij v svetovno prestolnico umetnosti – znamenite Firence na tamkajšnjo akademijo. V Firencah je študiral pri profesorju Romanu Romanelliju - učencu znamenitega kiparja Rodina in diplomiral 1945. Njegovo diplomsko delo so ocenili kot najboljše in zanj je prejel nagrado profesorja Domenica Trentacoste. Po diplomi je odšel v Rim, kjer je svoje začeto delo nadaljeval. Postal je član mednarodnega združenja likovnih umetnikov in sodeloval na več skupinskih razstavah. V tem obdobju je delal tudi v Brixnu.

Odhod v Argentino
V letu 1947 se je odločil za odhod v Argentino, kjer je nekaj časa iskal ustrezno zaposlitev in jo naposled našel pri nekem podjetju za cerkveno umetnost. Čakalo ga je delo z lesom, žgano glino, bronom, marmorjem, granitom. Pri obdelavi tega trdega, kamnitega materiala se je prvič srečal z mehaničnim orodjem in pnevmatičnim kladivom, kar mu je bilo v sicer dolgotrajnem spopadanju z granitom v veliko pomoč. Prav zaradi uporabe pnevmatičnega kladiva je lahko udejanil mnogo več zamisli, kot bi jih sicer, če bi delal le »na roke«. Ta pnevmatična pomoč je bila posebej dragocena pri obdelavah velikih skulptur in oltarnih plastik v granitu. V tem prvem argentinskem obdobju je izdelal serijo portretov, med njimi pisatelja Antona Novačana in mnogih drugih ter številne manjše plastike.

V keramični tovarni
V maju 1951 se je zaposlil kot umetniški in tehnični vodja keramične tovarne, ki je bila last dr. Šimeta Pelicarića, sicer zeta kiparja Ivana Meštrovića. S tem delovnim mestom so se Ahčinu odprle polne ustvarjalne možnosti za lastno umetniško izraznost. Rezultati tega dela so se kmalu poznali na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, postal pa je tudi član združenja argentinskih likovnih umetnikov (MEEBA). V vsakoletnih predstavitvah del članov tega združenja je najprej dobil tretjo nagrado, potlej drugo in naposled prvo nagrado. S tem si je pridobil pravico sodelovati tudi na Nacionalnem salonu kiparstva.

Njegovo kiparsko poslanstvo
Pravijo, da je kiparska umetnost abstraktna osebnostno, pri vsakem umetniku drugačna interpretacija oblik iz narave. Ahčin je naravo videl na realističen način, obdržal je klasično dostojanstvenost oblike.
Ahčinovo temeljno umetniško zanimanje v življenju je veljalo človeškemu telesu, glavi, fiziognomiji obrazov. Bil je pravi mojster spontane, male izrazne plastike, ki je nastajala tako hitro, kot lahko hitro pri slikarjih nastajajo skice ali hitre risbe. Teh malih skulptur - sedečih moških in ženskih teles - je nastalo zelo veliko, prav izjemno velika je paleta z njimi predstavljenih poz, izrazov in leg. Ob tem je kipar ustvaril tudi zelo veliko skulptur z materinsko tematiko in množico razpel.

Bil je mojster reliefa
Za Ahčina je zelo značilna tudi ploskovita govorica reliefnih upodobitev, to zvrst je posebno značilna za Ahčinovo ustvarjalno obdobje, ko je ilustriral argentinski ep Martina Fierra. Cikel reliefov v žgani glini ali v bronu je dopolnil z mnogimi reliefi verskih osebnosti: izdelal je podobo svete družine, Beg v Egipt, Brezjansko Marijo, škofa Slomška, sveta Cirila in Metoda in druge.
Ob bok tej Ahčinovi dejavnosti lahko uvrstimo tudi njegovo portretno kiparstvo. V teh portretnih stvaritvah je Ahčin znane ali zanimive obraze nekako zabrisal, zameglil in na svoj način stiliziral. Omenili smo že Novačana, izdelal pa je tudi portrete Jurčeca, dr. Savellija, msgr. Oreharja, škofa Barage in podobo pesnika Balantiča, ki krasi Naš dom v San Justu. Takih portretov je izdelal vsaj še 30 ali 40.

Razstava v domačih Domžalah
France Ahčin je z Domžalami ostal duhovno povezan ves čas, četudi je bil fizično domovini tako oddaljen. Domžale je obiskal v letu 1974, v letu 1988 pa je na pot v domovino, v njegove Domžale, kot najdragocenejše - življenjsko darilo poslal svoj celoten delovni opus: na desetine plastik, skulptur vseh vrst, reliefov in vsega, kar je ustvarjal vse življenje. V letu 1989, ko je umrl, so mu v Domžalah pripravili spominsko razstavo. Žal je danes celotna zbirka raznešena na več mest, največ njegovih kipov in reliefov pa se nahaja v kulturnem domu Franca Bernika. V njegovi domači hiši, kjer je sicer našlo prostor Domžalam mnogo nepomembnega – to je v Menačnikovem etnološkem muzeju, pa ni niti enega razstavljenega kipa, ki bi obiskovalcem pripovedoval, da je bil v tej hiši doma France Ahčin ...