sr_2453_antnovacan, dr. Anton Novačan, pisatelj, pesnik, diplomat, Zadobrava pri Celju, Celje - Posadas, Argentina, 06. 2010

Dr. Anton Novačan
(1887 - 1951)
V Zadobrovi pri Celju ob 60-letnici smrti
Stran je bila na medmrežje naložena 01.06.2011 ob 12. uri po CEST-u ali ob 09. uri po ART-u iz Ljubljane - Slovenija

Dr. Anton Novačan
SBL - SLWP

HVALNICA CELJU

Iz spominov na zapore ob začetku prve svetovne vojne

         In potem so prišli dnevi moje samote, vsak zase kruta veriga, vsak zase večnosti del. Sodnik Stefan Sagadin - plemenitemu možu naj obilno rodi sreče njegove vinograd! - me je tedaj dvignil iz močvirja volje. Zaslišal me je, po šestih tednih jetnikovanja, zasliševal me tako blago in pametno, da so ga avstrijske oblasti osumile in ga postavile pod nadzorstvo uradnega "ukora". Vendar posrečilo se mu je, da me je razbremenil in da so tudi po mene prišli trije vojaki. Vodja eskorte je bil Nemec, druga dva sta bila Slovenca, ki sta me poznala po imenu in sta se prostovoljno javila.
         Nemec me je hotel ukleniti v verige, Slovenca pa sta ga pregovorila češ, saj ni potrebno, ker so vsi trije oboroženi s puško na bajonet. Korakali smo po hodniku, skakljali po stopnicah, stopili na dvorišče in - še en pogled na tisto rjavo poslopje za nemško cerkvijo - bili smo na ulici, na zraku, pod širnim, sinjim nebom, med ljudmi in v življenju.
         Noge so mi poplesavale, duša se mi je širila, srce mi je vriskalo.
         0, Celje, Cjele, Cilli, Celea! Srček moj ob Savinji, mesto belo in veselo, kakor ti je polaskala ljudska pesem.
         Moje prve mladosti priča si, ko sem bosonogi paglavec tekal po tvojih ulicah in občudoval z otročaji velike dneve tvojega življenja: komedijanta z opico in kamelo; opica je imela vojaško čako in je znala salutirati kakor rekrut, kamela je poklekala, držala visoko svoj gobec, prezirajoč ves svet ob ropotu bobna, ob vriskanju dece in ob strmenju topoglavih meščanov. Komedijantova hčerka pa je imela žalostne oči in jih je pobešala, ko je pobirala stare, dobre krajcarje in bele desetice. 0, stari, dobri krajcar, veliko premoženje! Na razkošnih sejmih, svetoandrejskem in sredopustnem si igral veliko vlogo hrepenenja ob bogatih šotorih kramarjev, medičarjev in lectarjev, ko nam je oče kupoval prve škornjčke. Pa naše kroglice, s katerimi smo se igrali v vsakem kotu, pa naše občudovanje pisanega dideldajčka ... Ob sredah in sobotah pa stoje na Glavnem trgu resne vaške mame, imajo polne koše in košare, imajo vsega za trebuščke ponižanih meščanov! Pa celjske mlekarice, ki ljubijo bele žemljice, pa celjski fijakerji, ki tako leno zevajo, pa vse tisto brezimeno drobno ljudstvo starih devic, branjevk, študentovskih mamic in osivelih starih mladeničev! Eh, kaj ne stopa tamle sivolasi gospod Pergamentika, ki telovadi vsako jutro na kapucinskem mostu in je tvoja živa kronika, o Cjele? Pa tvoji berački in beračice, kadar se zgrnejo po stopnicah h kapucinom ali k sv. Jožefu ob dnevih sv. Porcijunkule ali pobožnega romanja v nekoč hladne hoste smrekove okoli cerkve z dvema zvonikoma častitih bratov lazaristov! Ob trušču zvonov sv. Danijela prhutajo nad mestom golobi, poldne je, a iz uradov se vsuje uradnikov misera plebs, hite iz šol roji otrok domov na kosilo, da zaužijejo, kar je pripravila mama, blagoslovil Bog in zabelilo naključje mesečnega proračuna. Med njimi koraka strogi profesor Kinezar in se še spotoma jezi na študenta, ki noče znati predmeta, a pesmice kuje, nesnaga, in je menda tudi zaljubljen ... A kadar pade mrak in to zavije megla, tedaj izginejo obrisi tvoje sedanjosti in nad teboj oživi preteklost. Tu, med Savinjo in Voglajno, so se zakopale rimske legije in kultura starega Rima je zidala v svojem osrčju Forum romanum, ponos rimskih republikancev, in so cveteli parki, blestele palače, a na okolnih gričih so žareli hrami starih poganskih bogov. V mrkih razvalinah trdnjave celjskih knezov, ki so iz kulturnega jecljanja srednjega veka izkresali in do tragičnega konca visoko držali idejo enotnosti kmetske rase južnih Slovanov, se iskrijo spomini na ljubezensko romantiko mladega Friderika, lahkoživca in prešestnika, na nesrečno ženo Veroniko Deseniško, na mogočnega kneza Ulrika, diplomata in vojskovodjo, ki je končal svoje viharno življenje nasilno v trdnjavi belgrajski, njegova preklana glava pa je zadnja v vrsti osemnajstih v današnji čas se režečih lobanj silnega rodu Celjanov. Brezidejno, roparsko žretje fevdalne gospode poraja krvavi ples prvega punta solčavskih kmetov, ki jih poražene zapirajo v celjski grad in potem nekatere pobijejo, nekatere prodajo Benečanom, da jim veslajo v trebušju ponosnih galij, prikovani na tnalo do pasje, suženjske smrti ... Primož Trubar, oče slovenskega jezika, pridiga v cerkvici sv. Maksimilijana novo vero, svobodo srca in vesti, oznanja čisti evangelij Kristusov, beži preganjan v Nemčijo in okuša grenko resnico, da nima prerok v domovini, kamor bi glavo položil... 0 Celje, Cjele, Cilli, Celea! Viharna stoletja so se stisnila v tvojo slavno zgodovino in jaz pozdravljam tvoj genij kraja ...
         Toda vojaki stopajo urno in že smo na postaji. Vse me gleda postrani. Mlad meščan pristopi in vpraša eskorto, kam me peljejo. Nemec odgovori kratko in osorno: "V Graz!"
Vir: Uvod v knjigo "Celjska knjiga" - pesmi, zgodbe in pričevanja [Zbral in uredil dr. Bruno Hartman]

Datum in ura v Celju

Spisala prof. Božena Orožen

Nekoč je Oton Župančič zapisal mladi ženi pisatelja Antona Novačana v knjigo svojega zbranega dela hudomušno posvetilo:

Pokličejo duhovnika,
da panal bi razbojnika.
»Ne bom ga jaz,« pravi sveti mož,
»ti, čista si devica, ga panala boš!«

Josip Vidmar pa se je o Novačanu izrazil, češ da je »prihrumel« v njegovo življenje. Oba sta tako duhovito nakazala posebnost človeške osebnosti pesnika, pisatelja in dramatika Antona Novačana: njegovo silovitost, izrednost, spremenljivost, samozavest, egocentričnost. Te poteze so združljive s pojmom umetnika, a mnogo manj s politikom in diplomatom. Politika in diplomacija sta mu v precejšnji meri rezali kruh in povzročili, da je bilo njegovo življenje po krajih bivanja tako raznoliko, po končani usodi tragično.
Njegova »potovanja« so se začela že kar med dijaškimi in študentskimi leti. Rojen je bil v Zadobrovi pri Celju (6. julija 1887) in je kot nižješolec obiskoval celjsko gimnazijo, višjo šolo pa v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu. Še preden je doštudiral pravo v Pragi, je potoval v Pariz, München, Moskvo. V teh letih pred prvo svetovno vojno se je že uveljavil kot pisatelj z dvema knjigama novel in črtic Naša vas I in Naša vas II (1912, 1913). Zbirka ga je uvrstila v generacijo pisateljev po Cankarju, ki so postavljali na prvo mesto aktivnost in voljo. V najrazličnejših novelah so naslikane usode nevsakdanjih vaških ljudi, zajete najbrž z domače Zadobrove in sosednjih vasi: tu je silak, ki pretirava v grehu in pokori (Spokornik Elija), fant malce počasne pameti, ki ga ženi oče (ženitev Gregca Zavožena), orjak z otroškim čistim srcem, ki ga telesna pomanjkljivost žene v tragiko (Vaški Cyrano). Vaška srenja do takih nevsakdanjih ljudi ni nič prizanesljiva, zakaj nje pobožnost je le zunanja, polna praznoverja, napol poganska (v noveli Štefan starši celo tako pretepejo sina, ki noče postati duhovnik, da se mu omrači um). Razpoloženja se naglo menjavajo, padajo iz nasprotje v nasprotje: iz blagosti in velikodušnosti v zadrtost in sovraštvo.

Rojstna hiša dr. Antona Novačana ob odkritju plošče v Zadobrovi pri Celju
Kmetje so v ospredju tudi v naturalistično-simbolični drami Veleja (1921), ki prikazuje usodo revne vaške lepotice, in v večini povesti v zbirki Samosilnik (1923). Knjigi sta izšli že po prvi svetovni vojni, ko je bil Novačan že diplomiran pravnik. Bil je v konzularni službi v Pragi, Trstu, Beogradu. Vrgel se je v politiko. Krajši čas je izdajal lista Naša vas in Republikanec. Bil je tiskovni ataše v Varšavi. Delo konzularnega uradnika pa ga je utesnjevalo. »Jaz nisem za politiko, sem edino za umetnost. Tu ni programov in discipline... je svoboda, svoboda, svoboda,« zapiše v svoj dnevnik 1920. leta. Nekaj let kasneje pa ugotavlja: »Leta 1921-1922-1923 delal politiko, namreč neumnosti.« Nekaj let kasneje je imel odvetniško pisarno v Celju in si z ženo uredil dom v novi hiši v Šmarjeti v celjski okolici.
V literaturi se je zdaj uveljavil z dramo Herman Celjski (1928), ki si jo je zamislil kot prvi del trilogije o Celjskih grofih. To ni le njegovo najizrazitejše delo, ampak gotovo ena najizrazitejših dramskih obdelav te zgodovinske snovi pri nas. Usoda celjskih grofov ga je privlačila vse življenje, še več: v oblastiželjnosti, ki ne vprašuje po sredstvih, v prekipevajoči življenjski moči, silaštvu, opaznem zlasti pri Hermanu II., je videl nekaj sorodnega svojim nagnjenjem, pa je več kot za šalo domneval, da se v njegovih žilah pretaka nekaj krvi Celjskih. Čeravno da je dramo zasnoval ob konfliktu z Veroniko, kot sta to storila Župančič pred njim in Kreft za njim, je poudaril prav lik starega Hermana in ta je kljub brezobzirnosti mogočna osebnost. Pristno novačanovsko izzveni prizor, ko se ob molitvi očenaša Herman ne more sprijazniti s podreditvijo božji volji, ampak postavlja v odspredje svojo voljo (fiat voluntas mea!). Ali je tudi Novačana gnala želja po večjem uveljavljanju, da je iz domačega Celja spet odšel v diplomatsko službo? Bil je v Braili v Romuniji, v Kairu, Celovcu, Bariju v Italiji.

Karikature dr. Antona Novačana in programski listek predstave v Celju.
Med drugo svetovno vojno je iz okupiranega Beograda, da bi se izognil nemškim zaporom, pobegnil v Palestino, kjer je bil več mesecev v taborišču, nato v Kairo. Iz bolečine, ki jo je povzročila usoda domovine, iz osebnih stisk ob ločenosti od žene in iz razočaranja nad nekdanjimi jugoslovanskimi politiki so nastali njegovi dnevniki. Sveto pismo pa mu je navdahnilo pesniško zbirko Péti evangelij (Trst 1948). V dvanajstih spevih (Tesar Jožef, Betlehem, Egipt, Nazaret, Oče, Mladi tesar, Sin človekov, Trije obiski, Mati Marija, Janez Krstnik, Čalarni genij, Svadba v Kani Galileji) je upesnil svetopisemsko snov. Svetopisemske dogodke in osebe je podomačil, po svojem prikrojil, zgodbe razširil, prilagodil svojemu doživljanju sveta. Slikal je pogosto s širokim homerskim slogom, tu in tam posegel v preprostost ljudske pesmi, ustvarjal z mislijo in spominom na daljni dom.

Nekako v istem času, ko je izšel Péti evangelij, je storil usodno napako: iz Trsta, kamor je prišel iz Kaira in se po letih sestal z ženo, se nezaupljiv do razmer v novi Jugoslaviji ni vrnil domov, ampak je šel v Argentino. Življenje v divjini, na čakri-kmetiji, ki sta jo kupila z ženo, je načelo njegovo veliko in na zunaj močno telo, tujina ga je nedvomno načela tudi notranje. Še nekaj dni pred smrtjo je sanjal o Šmarjeti, kamor se bosta z ženo vrnila, ko je nenadoma, 22. marca 1951, doletela smrt, ko se je vračal iz bolnice k ženi.
Po več letih mu je pogumna vdova izpolnila željo – prepeljala je njegov pepel v domovino, tako da zdaj počiva na domačem pokopališču v Vojniku pri Celju (delo kiparja Ahčina). V spomenik z mogočno bronasto glavo so vklesane besede Petega evangelija:

»Kakor glad mori vse živo, stre srce človeku domotožje,
dom na rodni grudi dar najslajši je iz roke božje.«

Vir: Koledar Mohorjeve družbe 1987 - Ob 100-letnici rojstva, stran 135-137. Prispevek je objavljen z dovoljenjem avtorice.

*
Novačanova literarna dela

Vir: Novačanova bibliografija Univerze na Dunaju

PRVOBRANITELJ SLOVENSKE SUVERENOSTI

Spisal ddr. Igor Grdina

Med mnogimi možmi prave slovenske odličnosti, ki jih je po komunistični uzurpaciji v domovini praktično zadela "prepoved spomina", ne moremo spregledati dr. Antona Novačana, slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, politika, advokata, časnikarja in diplomata. Bil je nenavadno polnokrvna osebnost z razgibanim javnim in zasebnim življenjem, toda najpomenljivejše je dejstvo, da je njegova usoda kot malo katera združevala vse Slovence, matične, zamejske in zdomske v planetarno skupnost ne zgolj duhovno, kakor jih dandanes npr. literarni geniji Prešeren, Cankar, Kocbek, temveč tudi povsem dobesedno: dr. Novačan je tako v domovini kakor tudi v zamejstvu in zdomstvu ustvarjal pomembno literaturo in se z njo tudi zapisal v zakladnice slovenskih vrednot.

Dr. Anton Novačan

ŽIVLJENJEPIS
Rodil se je v Zadobrovi pri Celju 1887. leta v precej skromnih razmerah, toda vselej se je imel vsaj na pol zares za potomca knezov Celjskih. Ko je propadel na celjski nižji gimnaziji, je pobegnil na Hrvaško in se tam s svojimi močmi v najbolj nemogočih razmerah vzpel do mature (v Varaždinu 1908. leta) ter se nato odpravil na pravne študije v Prago. Že izza hrvaških let je pesnikoval, značilno pa se je pod enega prvih proizvodov svoje muze postavljaško podpisal kot Samo II. V študentskih časih je svoje literarno delo pomembno razširil še v prozo (dve knjigi novel pod naslovom Naša vas), kjer je ostro nastopil zoper epigonsko cankarjanstvo v naši literaturi, pri čemer pa je samega Ivana Cankarja globoko spoštoval.

Odkritje plošče na rojstni hiši dr. Antona Novačana v Zadobrovi pri Celju - 20. novembra 2010
Toda simpatija je bile obojestranska: tudi Cankar je Novačana, ki se mu je edini od mlajših sodobnikov odkrito uprl (medtem ko so se drugi pretežno izgubljali v neproduktivnem posnemanju njegove neposnemljivosti), primerno upošteval. V letih 1910-1913 je nato Novačan kot eden redkih slovenskih svetovljanov po dr. Pavlu Turnarju prepotoval Evropo od Pariza na zahodu do Moskva na vzhodu in med I. svetovno vojno tudi doktoriral.
Čeprav je Cesar postrgal kotel svojih narodov v letih groze in strahot 1914-1918 do kraja, Novačana na fronto vendarle ni dobil. Ko se je ob koncu svetovne morije z velikim upanjem rojevala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, je Novačan z vsem srcem delal pri tem podvigu ter nato doživel strašno razočaranje, ko se je toliko želena Jugoslavija sprevrgla v Veliko Srbijo in se je zdelo, da je izpolnjen, resda nekoliko reducirano, eden naj zlohotnejših tajnih načrtov v svetovni zgodovini, Načertanije Ilija Garašanina, ki je predvideval posrbljenje velikega dela jugovzhodne Evrope (Bolgarije, Grčije, Makedonija, Albanije, Bosne, Hrvaške ...).

POLITIČNA DEJAVNOST
Ker pa se nobena slovenskih strank ni ustrezno postavila po robu največji nevarnosti obstoju našega naroda v vsej njegovi zgodovini pred Hitlerjem, je Novačan - praktičen, kot je bil - brž ustanovil lastno stranko, ki se je sprva imenovala Slovenska zemljoradnička (po njegovem naj bi kmet pri nas pomenil le velikega kmeta, »zemljoradnik« pa vsakogar, ki se muči na zemlji, nato pa od leta 1988 Slovenska republikanska stranka. Veliki gromovnik Novačan je s svojimi udarnimi govori in zborovanji, na katerih ni manjkalo tudi "dogovarjanj na roko", se reče s pestmi, dajal ton tedanjemu slovenskemu republikanstvu s središčem in glasilom (najprej Naša vas, potem Republikanec, oboje v letih 1921-1923) v Celju. Kot prvi med Slovenci je terjal samostojno slovensko državo, Republiko Slovenijo, ki si jo je zamislil v konfederativni zvezi s suverenimi republikami Hrvatov, Srbov in Bolgarov. Slovenija bi po njegovem naziranju morala imeti tako lastno vojsko kot svoj denar (ta bi bil v vsej konfederaciji enak le "po risbi", medtem ko bi že napis bil na Slovenskem samo slovenski, kar bi seveda omogočalo samostojen nadzor nad emisijo). Take radikalne zahteve po slovenski nacionalni suverenosti so se dotlej pojavile samo še 2. decembra 1918, ko je množica na ljubljanskem kolodvoru pričakala dr. Antona Korošca in terjala proglasitev republike Slovenije, toda "prvoboritelj naše svobode" za to željo ni imel posluha, ker je hitel podpredsednikovat vladi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Belgrad. Slovenska ljudska stranka je sicer vselej stala na stališču zedinjene Slovenije, toda zanjo je terjala zgolj avtonomen položaj, bodisi v Avstriji bodisi v Jugoslaviji (najprej pod habsburškim, šele nato karadjordjevičevskim žezlom). Liberalci so slej ko prej računali - kakor tudi velika večina tedanjih socialdemokratov - z oblikovanjem novega jugoslovanskega naroda.

Dr. Antona Novačana so v glini in bronu oblikovali Lojze Dolinar (1920-Trst), France Gorše (1946-Trst) in France Ahčin (1950-Buenos Aires)
Novačan se je zato silovito sprl z vsemi drugimi slovenskimi strankami: SLS je očital klerikalizem (ni pa nastopil zoper katoliško vero, ki jo je štel za veliko vrednoto slovenskega življenja ter je pojasnjeval, da se ni sprl z Bogom, če se je "skregal" s kakšnim duhovnikom, recimo dr. Korošcem), samostojne kmetijce je ožigosal kot stranko mesarjev, mešetarjev, verižnikov in kmetskih baronov, ki izmozgavajo slovensko kmetstvo, pri čemer imajo denarnico za svojo edino idejo, slovenski "demokratarji" pa sploh niso slovenski, ker se uklanjajo vsaki mili volji iz Belgrada. Zavezništva je iskal drugod v Jugoslaviji, najprej pri srbskem zemljoradnčkem voditelju Avramoviću, s katerim pa se je razšel zavoljo svojega republikanizma in srbskega monarhizma, nato pa se je povezal z vodjo hrvaškega naroda Stjepanom Radićem, toda tudi ta zveza ni obstala, ker je Radić skušal trgati "živo meso od živega mesa": Prekmurje, Ptuj in Ormož bi zato, da bi Hrvaška imela zvezo z Avstrijo, pripadli Hrvaški, čemur pa se je Novačan najhrupneje uprl. Volitve leta 1923 so bile strahovito razočaranje: slovenski narod se ni izrekel za suvereno Slovenijo in potemtakem za dr. Novačana, temveč zgolj za slovensko avtonomijo v Jugoslaviji, torej za dr. Korošca in SLS, medtem ko so liberalci (tako demokratje kot samostojni kmetijci) popolnoma propadli zavoljo svoje podpore belgrajskemu centralizmu. Polom je Novačana popolnoma zlomil: brž je presedlal med monarhiste in bombastično napovedal: "Vsi pojdete za menoj!" Šel je med diplomate. Miroslav Krleža je tedaj parodiral znamenit Novačanov verz: "Kraljestvo dam za eno cigareto in za en sprehod ob varaždinski Dravi,"
v
"Republiko dam za eno cigareto in za en sprehod kot konzul po Varšavi." Res je Novačan šel za tiskovnega atašeja Kraljevine SHS v Varšavo, a je bil iz službe kmalu odstranjen zavoljo bohemskega življenja. Potem se je politično iskal med opozicijo in vlado (kadar je bil pri nji, je diplomatil po Braili, Kairu, Celovcu in Bariju; pririnil se je do stopnje konzula) ter se navsezadnje približal celo slovenskemu narodnemu voditelju dr. Korošcu...

LITERARNA DELA
Ves čas je živahno literarno delal: pesnikoval (v Naši vasi in Ljubljanskem zvonu), pisateljeval (knjiga novel Samosilnik), konec dvajsetih let pride na svetlo tudi njegovo največje dramsko delo, Herman Celjski, ki predstavlja največje slovensko umetnino na tolikokrat ubesedeni "celjski sen". Še prej je spisal uspešno dramo Veleja, ki je bila uprizorjena v Trstu, v poznih tridesetih letih pa še "teater lučk za odrasle" Nadčlovek, v katerem, vizionarno napove propad nasilnežev v prihajajočem svetovnem spopadu ter očiščenje in pomlajenje človeštva. Sledi komedija Janez Goligleb (zadnji dve dejanji izideta šele v Argentini po II. svetovni vojni).
V dneh druge svetovne vojne se je Novačan zatekel na Bližnji vzhod, po Hitlerjevem porazu pa se je sicer napotil v domovino in prišel do Trsta, vendar se za prehod čez železno zaveso ni mogel odločiti. V Trstu je izšel Peti evangelij, njegovo največje pesniško delo, največji slovenski cikel sonetov (delo je ostalo torzo: Kristusova pot je popisana le do svatbe v Kani Galilejski), še prej pa je ostro obračunal v svoji satirični pesnitvi Rdeči panteon s pritlehnimi razmerami v domovini pod komunističnim škornjem (zlasti je neprizanesljiv do literatov, ki slavijo "Tituša tirana", Kardelja in druge "vrhovne prdelje": Župančiča, Krefta, Kranjca, Ingoliča, Bartola kar najostreje zavrne). Nato je odšel v Argentino, se zbližal z dr. Tinetom Debeljakom in tamkajšnjim slovenskim kulturnim krogom, a je kmalu, že leta 1951, umrl zadet od srčne kapi.

DRUGI O NOVAČANU
Dr. Joža Glonar je Novačana označil kot veliko kolo brez osi, in ta oznaka se je v slovenski zavesti kar prijela potem, ko se je o njem spet smelo spregovoriti (med prvimi mu je posvetil človeško topel zapis v svojih Obrazih Josip Vidmar; dotlej je bila v domovini v obtoku le njegova karikatura izpod na tem mestu obskurnega peresa Vladimirja Bartola v Tržaških humoreskah, a celo v nji ni njegovega pravega imena: nastopa kot dr. Julius Grad; nedavno pa se je izdaji Novačanovega dnevnika za čas II. svetovne vojne upiral Anton Ingolič, ki ga je Novačan zadel v Rdečem panteonu, saj je duhovito zapisal, da je "dolgočasen kakor kalna Drava, vendar ne tako globok, ne širok, ne visok"!). Toda s takšno oznako je bila Novačanu storjena velika krivica: res ni bil idealen značaj in je zlasti v politiki pokazal veliko nestanovitnost (od zgodnjega svobodomiselja je prek agrarizma in republikanizma prešel na okope monarhizma in se zbližal z dr. Korošcem, za katerega je celo še v emigraciji vneto molil), toda ves čas je bil čvrst Slovenec, zato tudi ni mogel postati ban Dravske banovine v dneh diktature kralja Aleksandra - bil bi pač slovenski ban... Imel je srca za vse Slovence, toda zanj podobnega razumevanja ni bilo. Ni napisal zgolj prvega slovenskega dadaističnega teksta (Slovenska politika, 1921), temveč tudi prvi poziv k vseslovenski spravi (Velikonočne želje, značilno je ta pesem mogla iziti v Meddobju šele 1963. leta, bil je pač čas prepira, ko je bil tekst napisan). Vidimo torej, da Novačanove ideje niso bile aktualne zgolj v njegovem času, zanj so bile - zdi se vsaj - še prezgodnje.

Vir: Tretji dan, december 1990, stran 37-38. Prispevek je objavljen z dovoljenjem avtorja.

*
Slovenci in drugi o Novačanu

Nagrobni spomenik dr. Antonu Novačanu
na pokopališču v Vojniku

In memoriam Marjan Pertot
Za storjeno bi bil potreben team, on je to opravil sam!

Delo sem zastavil pred dobrim letom, kot prispevek k letošnji Novačanovi 60-letnici smrti.

Spletišče je zasnovano na odprtosti in dostopnosti, brez vsakršnih omejitev. Večina Novačanovih del je v njem predstavljena Slovenstvu v prvi objavljeni obliki.
Izognil sem se komentarjev, razen že objavljenih; presojo o pomenu Novačanovega literarnega dela prepuščam bralcu.
Pisatelj in pesnik Novačan je "literatil" v slovenščini tudi, ko je bival in delal v tujih okoljih.

Hvaležen sem gospodu dr. Brunu Hartmanu, ki mi je nesebično dovolil objavo svojih temeljnih del o dr. Antonu Novačanu,
enako sem hvaležen gospe prof. Boženi Orožen in ddr. Igorju Grdini za njihove prispevke.
Za sodelovanje se zahvaljujem še Slovanski knjižnici v Ljubljani za pomoč in razumevanje,
Pilonovi galeriji v Ajdovščini in njeni ravnateljici gospe dr. Irene Mislej,
Slovenski Matici v Ljubljani,
Knjižnici Dušana Černeta v Trstu, gospe Lučki Kremžar - De Luisa, gospodu Marjanu Pertotu in gospodu Ivu Jevnikarju,
Slovenski prosveti iz Trsta, gospodu Mariju Mavru,
ljubljanski sosedi gospe Majdi Križaj,
Osrednji knjižnici Celje, gospe Andreji Videc, gospodu prof. Janku Germadniku in snovalcem Kamre,
gospe prof. Alenki Weber Inzko iz Sveč - Avstrija za dovoljenje vnosa zapisa s simpozija ob 25-letnici Goršetove smrti,
nadalje knjižnici Studia - Slovenica v Ljubljani in posebej gospodu dr. Janezu Arnežu za presnemave in podatke o kiparju Francetu Goršetu ter
gospodu Matjažu Brojanu iz Domžal za podatke o kiparju Francetu Ahčinu.

Z veseljem bi na tej strani izjemoma dodal že ali še nastala diplomska dela o Novačanovem literarnem ali političnem delu!

*
Več o avtorju in njegovih delih